Dve škatlici

V neki kitajski vasici je živel reven Kitajec, ki je vse svoje življenje trdo delal. Največ, kar je imel, je bil sin edinec. Naučil ga je brati in pisati, postopoma ga je vpeljal v kaligrafijo, in to je bilo tako rekoč vse, kar mu je dal.
Umirajoči oče je žalostnemu sinu izročil dve škatlici, črno in belo, ter dejal sinu:
“Na žalost nimam nič, kar bi ti dal … samo ti dve škatlici imam. Zapomni si: dobro ju varuj. Če ti bo nekega v življenju dne silno težko, odpri belo škatlico. In ko ti bo šlo zelo dobro, odpri črno.”
Potem je oče umrl.
Sin je z vso spoštljivostjo pokopal očeta, nato pa vzel vse, kar je imel, svojo skledo, palčke, oblačilo in obe škatlici, vse zavezal v culo in odšel v svet služit kruh.
Opravljal je najtežja dela pri gospodarjih, ki so ga izkoriščali, spal je na prostem … Pozimi je bil vesel, če mu je kdo pustil, da prenoči na zemljenih tleh hleva. Postal je zgaran, nesrečen in obupan. Po nekaj letih takega življenja je bil še vedno zelo reven in komaj se je preživljal.
Nato so prišle poplave, reka Jangce je poplavila polja, zavladala je strašna lakota in za mladeniča ni bilo nikjer več niti dela niti upanja. Brezciljno je taval, spal po gozdovih, sonce mu je žgalo meso in mraz mu je glodal kosti. Nekega jutra se je zbudil in videl, da mu je nekdo ukradel edino, kar je imel – skledo za riž in bombažno srajco … Po licih so mu stekle grenke solze in obupan se je odločil, da si bo vzel življenje … Sklenil je roke, zaprosil nebo, naj mu odpusti njegovo namero, potem pa je v skritem žepku otipal obe škatlici, darilo svojega očeta.
Odprl je belo škatlico. V njej je bil le majhen košček riževega papirja. Razprl ga je in na njem je bilo z očetovo pisavo zapisano: “Minilo bo!” Ko je to prebral, je začutil spet malo upanja in odločil se je za življenje.
Odpravil se je spet na pot in prišel v mesto. Pri vhodu v mesto je stala skupina nepismenih kmetov, niso mogli vstopiti skozi mestna vrata, ker nihče ni znal prebrati, kar je pisalo na veliki tabli nad vhodom. Mladenič je stopil bližje, na glas je prebral, kar je pisalo, in potem so vsi skupaj vstopili v mesto. Tudi mladenič je vstopil.
Čez nekaj dni je mladenič našel delo: starešina je potreboval pisarja, kmetje, ki so prišli v mesto hkrati z mladeničem, pa so razglasili, da mladenič zna brati in pisati.
Delal je veliko, toda njegove roke so bile mirne in srce čisto. Kmalu so začeli prihajati neznani kmetje, ki so potrebovali koga, ki bi jim kaj napisal, prebral ali razložil. Vsem je ustregel. Strogi mestni starešina je bil pravičen človek in je ustrezno plačeval delo svojega pisarja. Potem se je mladenič preselil k svojemu gospodarju v njegov dom.
Vse se je spremenilo. Postopoma je mladenič postal premožen. Nase je prevzemal čedalje več obveznosti starega in onemoglega mestnega starešine. Ta mu je zaupal tako svoje dolžnosti kot tudi svojo hčerko in tako se je mladenič oženil. Z ženo sta se imela rada in rodila sta se jima dva otroka. Bogastvo se jima je pa še večalo. Mladenič je v hvaležnosti večere preživljal ob skodelici čaja v prostorih svojega lepega doma v krogu svoje družine.
Nekega takega večera pa se je spomnil svojega celotnega življenja, v katerem je spoznal najhujšo stisko in bedo in na drugi strani resnično srečo. Spomnil se je svojih hudih preizkušenj, trenutkov obupa, želje, da bi si vzel življenje, spomnil se je očeta. In spomnil se je, da mu je oče dal dve škatlici – in da črne še ni odprl. Tiste, ki naj jo odpre, kadar mu bo šlo dobro v življenju.
In jo je odprl. Prav tako kot v beli škatlici je bil tudi v črni zvit košček riževega papirja. Razvil ga je, na njem pa je bilo z očetovo pisavo zapisano: “Minilo bo.”

Kitajska zgodba

  • Share/Bookmark

Tags: ,

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !