O zakonu privlačnosti, za Ano

Pri Ani sva se pogovarjali o zakonu privlačnosti in trdila sem, da si vse. kar se ma, zgodi prikličemo s svojimi mislimi (tukaj). Potem je ona objavila post, ki ga v celoti objavljam spodaj, kjer ji odgovarjam na njene naštete primere. Na eDnevniku žal zaradi primitivne gonje proti meni tega ne morem naredit. :cry:

1. Grem po cesti in razmišljam:” Joj, samo da ne srečam tega zoprneža …” In ga srečam. To da je zakon privlačnosti. Če na nekaj mislimo, se bo tisto zgodilo. – Tako nekako razumem ene misli, zapisane na blogu. Meni se zdi to poenostavljanje, veliko poenostavljanje. Tudi jaz si kdaj prav nič ne želim srečati kakšnega posameznika, vendar pa jemljem taka srečanja kot nekaj, kar je najbrž potrebno (saj naključij menda ni) – morda meni, morda tisti osebi. Dostikrat se mi zdi, da drugi potrebuje mene – bolj kot jaz njega.Zato skušam videti človeka, ki mi je bil poslan na pot, jaz pa mu morem podariti morda vsaj “dober dan”. Kaj pa, če je to edini “dober dan” v njegovem dnevu? Edini z nasmehom in s pogledom v oči?

******

Če mislimo na nekoga ali na neko stvar 17 sekund in več, se le ta uresniči (manifestira). Velikokrat pa imamo kontradiktorne misli, zato, se nam nekaj, kar si želimo, ne uresniči… recimo… si želimo denar, a smo prepričani, da ga nismo vredni… je nemogoče, da bo prišel denar k nam, če smo prepričani, da si ga ne zaslužimo… ali… si želimo denar, a smo agresivni in bentimo čez tiste, ki imajo denar… je nemogoče, da bi prišel k nam, pomemben je občutek!… Če se počutimo okoli denarja slabo, če nas je strah, denar ne more priti!

Glede tega, kar govoriš o tem človeku, ki naj bi ga srečala… Vesolje odgovarja na naše misli, ki jih imamo v glavi, tudi, če čisto nič nočemo nekoga srečati!…  Mislimo, na nekega soseda, ki nam je zoprn, mislimo na to, da ga nočemo srečati in… tara… ga srečamo. Vesolje sliši: “Prosim, naj srečam soseda XY, tudi, če ga čisto nič nočem srečat. Vesolje ne pozna: ne, nočem, Če nekoga nočemo srečati ali nečesa nočemo, moramo misliti na to, kaj hočemo. :) V primeru, da mislimo na to česa nočemo, nam bo dalo Vesolje točno to. S svojimi mislimi prosimo: “Vesolje, daj mi prosim več tega, kar nočem!”

Zakon privlačnosti deluje tako, da se tista stvar, na katero se osredotočamo še poveča. Zato je pomembno na kaj se osredotočamo!

*****************************************************************

2. Danes sem se pogovarjala z eno gospo, ki je prišla mimo mojega vrta. Spoznala sem jo v čisto drugačnih okoliščinah. In nisem je čutila kaj “bližnje”. Včeraj sem jo pa po dolgem času opazila, ko je šla mimo našega vrta, v katerem sem se jaz šla kmatrico, in jo ogovorila, bila je čisto presenečena. No, danes se je pa sama ustavila in razgovorila. No, ampak ko sem jo spoznala, sem jo doživela precej drugačno, zdela se mi je trda in neprijazna ali pa napol odsotna, v nekem svojem svetu. In ja, ne bi se posebej vabila v njeno bližino. Zdaj sem pa naredila aktiven korak do nje, več kot samo pozdrav – in ona se je prav razprla. Torej: joj, tega človeka nočem srečati – in ga že srečam – kar je bilo na blogu razlagano, kot da si prikličemo vse s svojimi mislimi, takimi ali drugačnimi – to si jaz razložim malo drugače: sploh se me sprašujem, ali človeka želim ali ne želim srečati, pač pa ga sprejmem kot na mojo pot poslanega.

***********************

Ana… ljudje so taki… ljudje se takrat, ko jih ogovoriš, odprejo. Kolikokrat sem se začela pogovarjati z osebo, ki je bila neprijazna in se je popolnoma razgovorila in mi povedala celo zgodovino, ko sem jo pozdravila. Pač ljudje niso naučeni komunikacije in se jim “zmeša od sreče”, če jim kdo nameni pozornost, potem se kar prilepijo nate. Moraš se naučiti zaključiti komunikacijo, če z nekom govoriš, ki ti ni všeč. Jaz se nikoli, ampak res nikoli ne pogovarjam z nekom, ki mi je zoprn, me žali ali je do mene primitiven. Toliko se imam že rada. :)

V tem primeru ni šlo za zakon privlačnosti, ampak za tvoje komunikacijske sposobnosti! :)

*****************************************************

3. Potem nesreče. Si jih res prikličemo sami? Recimo, da nesrečo na nek način “kliče” tisti, ki neodgovorno vozi ali neprevidno prečka cesto. Nikoli pa ne bom pristala na to, da nesrečo prikliče človek, ki se normalno in strpno in neagresivno obnaša na cesti, pa četudi večkrat pomisli na možnost nesreče (morda moli, da bi nesreče ne bilo). A tisti, ki se na cesti ne obnaša tako, kot ukazujejo predpisi in dogovori in kar kdaj ponudi vljudnost (menda ne bo človek povozil pešca, ki skoči na cesto, čeprav ima morda voznik prednost in nekakšno “pravico” peljati), ja, tak človek pa lahko s svojim obnašanjem povzroči nesrečo, ki naredi hudo škodo ne samo njemu, temveč tudi nedolžnim. In človek, ki ga prometna nesreča za vse življenje prikuje na invalidski voziček? Kdo upa reči: Sam si si kriv! Sam si priklical vse to nas sebe! Zakaj si pa imel negativne misli?!
***********************

Ana, jaz sem se naučila nehati obtoževati druge za to, kar se meni dogaja. Vse, kar se mi je zgodilo v življenju, sem si priklicala sama. Toliko.

************************

4. Razmišljam dalje. Si res človek prikliče bolezni? Oja, si. Po eni strani z nezdravim načinom življenja (nezdrava in/ali preobilna hrana, premalo gibanja, zelo stresno življenje, nič fizičnega dela itd), po drugi strani pa je ogromno bolezni, ki jih povzročijo, sprožijo bolečine duše. Tako je tudi rak lahko bolezen, ki pove tudi marsikaj o človekovi notranjosti, ne le o bolnem organu … Vendar ne bi kar trdila, da si človek vsako bolezen prikliče sam. Pa četudi ima črne misli … Črnih misli si vendar človek ne želi. Kot si ne želi depresije. Ene ljudi pač črn pogled ujame, depresivnost se jih prime …. Niso ljudje vedno sami krivi, če se ne znajo znebiti črnogledosti. In če se ne znajo znebiti žalosti. Ali pa skrbi. Ali pa če jih mučijo zamere in bolečine srca. In če posledično zbolijo organi (ne govorimo kar tako: Na jetra mi greš, poln želodec te imam, greš mi na živce …), vendar ne bomo rekli, da je človek sam kriv, kaj pa ni gojil pozitivnih misli.
************

Bolezni so izključno produkt naših misli. Naših negativnih misli, našega strahu, našega osredotočanja na to, da bomo zboleli.

*************

5. Dojenček, ki je prizadet. Bolan. Kdo je kriv? Dojenček menda ni – saj gotovo nima negativnih misli, gotovo ga ni strah, da bo kaj narobe z njim. Torej: starši? Pa smo našli krivca! Ampak zakaj?

***********

Zakaj iščeš zakaj? Zakaj vedno iščeš krivca? Sprijazni se s situacijo, misli na to, da je naše telo popolno in da se vsakih pet let obnovi vsaka celica v našem telesu.

**************
6. Ok, razumem, da so lahko na nek način “krivi”, če delajo neodgovorne stvari (kadilci, uživalci alkohola, drog ipd.). Ampak da bi pa rekla, da so krivi, da je z otrokom nekaj narobe, zato, ker so se bali, da bo z njim kaj narobe. Ne, tega pa ne sprejmem.

************

Ana, če dojenček zboli niso za to “krivi” njegovi starši. Vidim, da je naša družba strahotno obremenjena s “krivdo”!. Kaj pa ima veze obtoževati nekoga za bolezen nekoga, a bo potem njemu bolje? Kaj je pomembno obtoževati človeka, ki je do smrti povozil drugega človeka. A ni jasno, kdo je “kriv”? Človek, ki je povožen je mrtev. In ta človek, ki ga je povozil ima uničeno življenje, je popolnoma vseeno, če ga sto sodišč obtoži, da je kriv. Jasno, da je kriv in on to dobro ve. A mu bo lažje, če ga bodo ljudje še poniževali itd.itd. Ta človek ima uničeno življenje. Kako pa lahko živi nekdo. ki je povozil nedolžnega otroka? Kako lahko živi človek, ki v ljubosumju ubije svojo ženo?

**********************

7. Kdo je kriv, če zakon (zveza dveh) ni lep? Če recimo eden od njiju vara. Je kriv varani zakonec, da se mu je to zgodilo? Je priklical sam s svojim obnašanjem, s svojimi možnimi mislimi in strahovi? Tudi če je bilo sozakonca res strah, tudi če je imel črne misli in še kaj, je vendar zlorabe kriv tisti, ki je varal in ne prevarani. Pa naj zagovorniki tega, da se zgodi samo to, kar si prikličemo s svojimi mislimi, ne rečejo, da je vsak prevarani imel sploh take misli v sebi! Kako bi potem priklical!? Torej: ne sprejmem tega, da si je varani sam kriv – da si je sam priklical “nesrečo”.

**********

Ana = zveza oz. zakon je stavr dveh ljudi, ki se med seboj privlačita, tako sta prišla skupaj… Že spet, kdo je kriv. A je to pomembno? Oba… Vprašanje je drugačno – ali želita ostati skupaj ali iti narazen. Ana, problema ne moreš razrešiti, če iščeš krivdo, Problem… odgovor mora biti na višji vibracijski (=čustveni) ravni, da se sploh razreši, to je ugotovil že Einstein. :)

Torej… če skušamo razvozlati problem dve ljudi, ki sta skupaj in eden od njiju vara ne gre za to, da iščemo krivdo, zakaj se je to zgodilo, ampak, da se vpraša, če želita ostati skupaj in če, potem se pač morata osredotočiti na dobre stvari, ki so v njiju, če ne se bo isti problem spet pojavil.

*****************************
8. Tudi ljudje, ki grejo na cesto, zagotovo vedno ne razmišljajo o nesrečah – pa se vendar včasih  zgodijo. (Kaže res, da včasih ljudje slutijo, kaj se bo zgodilo. Vem za primere, ko so bili ljudje spremenjeni v zadnjih stikih s svojci … kot bi slutili, da bodo kmalu umrli.) In zlorabe otrok. Saj vendar večina staršev niti pomislila ni na take možnosti, pa so se zgodile njihovim otrokom. Kako bi torej priklicali vse to?

***********

S svojimi mislimi. Na sekundo mislimo 8 milijonov misli!  na sekundo!!!! In zavedamo se samo 10% svojih misli, vse ostalo je nezavedno. Delujemo kot roboti. Ne zavedamo se.

*******************

9. Zdi se mi, da mnogokrat ni dobro razmišljati toliko o krivdi (ker žal ne moremo kaj dosti daleč z vsem tem priti, enostavno ni mogoče), pač pa bolj o tem, kaj lahko naredimo, da bo svet boljši … Se skušamo iz tistega kaj naučiti. Pa če je še tako kruta izkušnja. Marsikatera je taka, da nas za vse življenje zaznamuje. In to zelo boleče. (Že to je dovolj, ne pa, da bi morali še sprejeti, da smo vseh nesreč, ki se nam zgodijo, sami krivi.)

***********

O… si sama prišla do krivde in da to ni izhod iz tega. Čestitam. :)


  • Share/Bookmark

Tags: ,

5 odgovorov to “O zakonu privlačnosti, za Ano”

  1. Zavestna Samost II komentira:

    Didi,
    norim pri eni stvari! Od čustvenega veselja! Moja dišeča zmajevka, ki rase v moji sobi že več kot 29 let, spet cveti in mali cvetovi OMAMNO dišijo!
    Kar se dogaja na eDnevnik si, poznam že deset let, kar sem na JAVNEM spletu. Najprej samo s komentarji, blog na Večeru sem kmalu nehala pisati…
    Se ne oziram več na Druge. Stopam po svoji POTI in vedno bolj stopam vase. Sem Učiteljica najbolj sama sebi!
    In predvsem živim svoje RESNIČNO ŽIVLJENJE!
    Da imam za bloge vedno manj časa. Celo za svoja sporočila na svojih blogih. Ja, meni je rešitev, da sem komentarje zaprla, ali pa samo za eDijevce… Mi je pogosto žal, če komu napišem komentar, pa zame NI anonimen! Skratka, mene splet vedno bolj mineva…
    Tako sem te enkrat edino prišla pozdravit, ker pač vedno bolj živim svoje resnično življenje!
    ŽIVI SVOJE ŽIVLJENJE! Dišeči objem malih cvetov moje zmajevke… R.

  2. Dajana komentira:

    O, živjo, stara borka! <3<3<3<3<3<3

  3. Ana Kos komentira:

    Dajana, dejstvo je, da je moj prispevek izhajala iz pogovora med teboj in menoj. In ker se mi zdijo tvoji odgovori ekstremistični, so moje misli odgovor nanje.
    Kriva? Izhajala sme iz tega, kakor si ti pri meni odgovarjala: Vsekakor si ti sama napisala, da si kriva sama, da nisi srečno poročena itd. Meni se zdi vse to poenostavljeno in sem to skušala izraziti.
    Ni pa beseda “krivda” nujno obremenjena, lahko je čisto preprosto vsakdanja beseda, ki ne gre tako na globoko, govori predvsem o vzroku in posledici.

    Moj pogovor z gospo ob vrtu ali pa sploh komunikacija – no, jaz ne govorim samo z ljudmi, ki so mi zelo prijetni – ker mislim, da sem an svetu za “več”. Ker želim ljudem dobro … ker sem prepričana, da če se trudimo za odnose, naredimo marsikaj ………… tudi odpiramo poti, tudi drugim …

    Vse dobro!

  4. Dajana komentira:

    Ana, vse dobro tudi tebi! <3

  5. Ana Kos komentira:

    <3

    In oprosti za napake zgoraj, zdaj jih vidim, prej nisem bila dovolj pozorna.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !