Perilo, v katerega si otroci brišejo roke

Obešam perilov sušilnici z Mikijem. Deževna nedelja je in perilo moramo obesiti tam, da se posuši. Se pogovarjam z Mikijem, ki obeša perilo poleg velikih belih rjuh, ki mu stojijo napoti, ko mora vzeti nov kos perila. Ko hoče mimo obešenih rjuh mu rečem, naj gre naokoli, da se jih ne bo dotaknil. Zagodrnja. Začnem mu pripovedovati zgodbo iz moje mladosti, ko je soseda iz pritličja obešala svoje prekrasne bele rjuhe ravno tam na poti, kjer smo hodili. Jasno, da smo si otroci tam vedno brisali roke. Kaj pa je lepšega obrisati roke v čisto dišečo belo rjuho?

Povem Mikiju, da je soseda enkrat videla mojo sestro, da si briše roke v njene rjuhe in je povedala svojemu možu, ta pa je povedal mojemu očetu (bili sta sodelavca).

Ko je tata prišel iz službe, je sestro tako namlatil s pasom, da en teden ni mogla sesti na tazadnjo. :cry:

Miki me pogleda s prestrašenim obrazom in reče: “Boga”.

Jaz rečem: “No, si je zapomnila, da se to ne dela. Čeprav tista soseda je bila tako hudobna… nobeden je ni maral. ”

In Miki naredi kretnjo, kot da si bo obrisal roke v rjuho.

In jaz ga grdo pogledam.

On reče: “Pa sej se sam hecam, no.”

In jaz si mislim, bohve, kaj je s temi ljudmi, kje so… so še sploh živi, tata je že šestnajst let na onem svetu, to se pa zdi, kot bi bilo včeraj…

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !