Ko ptički odhajajo iz gnezda I.

Pred dvema mesecema ali kdaj me je presenetila: “Za prvi maj grem v Zuerich”.

Jaz… :”Kaj?”

Ona… :”Z avionom, on vse plača.”

Jaz: “Kdo pa je, kaj pa počne?”

Ona: “Star je dvajset let, poznava se z morja, je glasbenik, živijo v hiši v Zuerichu z mamo, očetom in bratom…”.Jaz: “Kaj pa avion, te ni strah?”

Ona: “Ja, mal…”

Oči se ji zasvetijo. Opazim solzice v očeh. Čisto malo, toliko, da zablisknejo. Kot da bi rekla… mami, a veš, kolk me je strah… A ti me boš kar pustila? Kar  samo in to z avionom in še k temu fantu, pr katerem lahko za vedno ostanem…

In jaz, kot da bi ji odgovorila: Kaj pa naj ti rečem? A ne je te ne pustim? Potem pa na boš šla, al kaj.  Jaz sem v tvojih letih hodila povsod naokoli, pa staršem sploh povedala nisem, kje sem. Zlagala sem se. Preštopala sem Italijo po dolgem in počez, sama sem se vozila z ladjo do Dubrovnika in nazaj… Nikoli se mi ni nič zgodilo.

***

Teden dni pred odhodom poslušam pogovor med mojo mamo in njo … Kot da bi poslušala mojo mamo, ki mi je “pridigala”, ko sem bila jaz toliko stara…

Jaz ne sprašujem nič. Kaj naj sprašujem. Sama bo morala iti skozi to. Ne bom ji pridigala, saj ve, da sem tukaj, če karkoli rabi.

***

Petek, dan, ko je bil njen polet, pride prej iz šole. Čez dve uri ima letalo. Tam mora biti dve uri prej. Vsa živčna je. Reisefieber pa to. Je sirovo štručko, če bom pol. Ne bom hvala. Da jo boli trebuh, da jo je una na postaji nadrla, da jo je… strah.

Kaj če te bit strah? Kaj se ti lahko zgodi? Ko prideš na letališče greš najprej na informacije in tam zveš vse, kar rabiš. Če karkoli ne veš, vprašaj, vprašaj, vprašaj.

Ona pravi, kako ji gre vse na živce.

In jaz… Ja, potem pa ne pojdi!

Me čudno pogleda in zavije z očmi. Rečem ji, naj si vzame knjigo, kadarkoli gre na kakšno potovanje, naj vzame s sabo knjigo… tako kot smo vedno jemali s sabo k zdravniku ali kjerkoli je bilo treba čakat.

Išče kakšno knjigo… nobena ni taprava… kaj je že ta “Ko zorijo jagode”… o njej so posneli film, tista punca, ki je je igrala glavno vlogo je živela tukaj nasproti mene in sva včasih istočasno odprli roleto zjutraj in se naglas smejali…

Še dvakrat stehta svojo torbo… deset kil, dovoljeno je dvajset.

Dijo mami, zažvrgoli. Nobenega ljubčka, to že dolgo ne, samo če se zgodi res kaj izjemnega… Če bi zmagali na Evroviziji ali kaj takega.

In že je ni več.

Zvečer dobim sms, da so jo krasno sprejeli in da je njegova mama super… In da je hiša tolk nebeško lepa. No, ni napisala tako… pozabla sem.

  • Share/Bookmark

Tags:

6 odgovorov to “Ko ptički odhajajo iz gnezda I.”

  1. Nina2 komentira:

    Kdaj pa pride nazaj??:(

  2. Dajana komentira:

    Joj, kolk si neučakana, že to sem pisala se mi zdi en mesec… :D Ja, v drugem nadaljevanju pride nazaj… Vau… pa sej zdej je že tri tedne od tega… Pa kako ta čas beži!

    Ok, že pišem, že pišem! :)

  3. Nina2 komentira:

    No dej, no dej, k me zanima naprej:))

  4. Dajana komentira:

    To je tako, kot jaz ko čakam na novega Sulejmana al kako? :D Evo, napišem še danes. :D

    A gledaš Sulejmana?

  5. Nina2 komentira:

    A ves, da ne:((

  6. Dajana komentira:

    No, ni problem, vse je na računalniku, raje sploh ne začni, ker te tako potegne noter, da ne boš imela čas za nič drugega, dokler ne boš vse 100 tih nadaljevank vidla. :D

    http://sulejmanvelicanstveni.blogspot.com/

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !