Vzamem mojo najlepšo in najboljšo državo nazaj, državo v kateri sem se rodila. Vzamem nazaj Vardar in Triglav. Vzamem moje prekrasno in mirno otroštvo. Vzamem vse različne narode, jezike, vere, kulture, navade in… občutke…. Te občutek, da smo vsi skupaj v eni državi in da nam gre dobro. Enost v ljubezni do Tita, enost v ljubezni do sočloveka… solidarnost do albanskih rudarjev… solidarnost ob nesrečah in žalosti, kjerkoli se je zgodila… neverjetnih občutkov ljubezni, ki sem jih čutila, ko sem bila v delovni brigadi… neverjetnega občutka ponosa, ko sem povedala, od kod sem in so me za to spoštovali, velikega občutka domačnosti, ko sem v tujini srečala Srba ali Hrvata, ki sta se vedno obnašala, kot da smo še vedno eno. Vsi prepiri so bili takoj pozabljeni, ko smo se začeli pogovarjati in se začutili, kako pogrešamo tisto, kar smo izgubili.
Vzamem krasen občutek, da se nam bo zgodilo nekaj lepega v prihodnosti. Da se bo vse to, kar se je zgodilo lepega nadaljevalo, nadaljevalo, dokler ne pridemo do raja na zemlji… No, namesto raja je prišla je vojna in razpad Jugoslavije, zdaj pa moramo to bolečino že preboleti.
Vzamem vse zgodbe o partizanih in o junakih, ki so se borili za to, kar mi zdaj imamo…
In pridem do spraševanja, če smo bili res najboljša država na svetu… Pridem do zločinov, ki so bili narejeni v imenu partije in za katere nismo vedeli. Pridem do vojn, do izbrisanih, do preganjanja Romov, do tretiranja ljudi kot sužnjev… In si želim, da bi bile vse krivice popravljene, vsi, ki so bili pregnani in se želijo vrniti, vrnjeni, vse jame izkopane, vsi grobovi na novo zakopani in okrašeni, vsi spomeniki postavljeni, vsi zločinci in kriminalci obsojeni in v zaporu… in da bi lahko govorili o tem, kar se je zgodilo z mirom in z oproščanjem in se končno otresli preteklosti in praznovali Dan mladosti tako, kot smo se ga vedno želeli… skupaj, veselo, brez skrbi, kaj bo prinesla prihodnost. Kar bo, pa bo. In vedno bo! .)
Tags: Jugoslavija, we are one
Slovenstvo je uničeno, Slovencev ni več, ostala je samo pobalkanjena “Slovenija”. To, kar je sedaj v Sloveniji je ta tvoja opeva yugoslavia in njene posledice. Uživaj še naprej.
Slovenci so mazohisti in uživajo v uničevanju samih sebe. Ti si lep primer.
Ma ja, sebe poglej, pa potem kaži s prstom na druge. S Slovenci ni popolnoma nič narobe, samo pogruntali še nismo tega. Ker, če bi, bi ne bili hlapci skozi stoletja in se udinjali enkrat na sever, drugič na jug. Yugoslavije pa upam, da nikoli ne bo več. Da bomo zdržali in obdržali lastno državo. Tudi tukaj bo enkrat še posijalo sonce. Sonce za Slovence in Slovence.
Čaki mal… kontradikcija… S Slovenci ni čisto nič narobe… zgoraj pa Slovenstvo je uničeno, Slovencev ni več.
To je zame produkt uma, ki ne ve, kaj bi rad povedal.
Aja. Sonce naj sije samo za Slovence. Vsi ostali pa bomo zboleli za rakom. Ali kaj podobnega, ane?
In potem… boš zadovoljen?
eee. pa še nekaj, jaz ne govorim o tem prispevku o nobeni Yugoslaviji, sploh pa ne o tem, da bi jo rada nazaj, ampak o tem, kaj je bilo lepega v moji mladosti.
A ne razumeš prebrano? Piše, da bo sonce posijalo za Slovence in Slovence. Ne bi bilo treba dvakrat napisat, ampak sem, ko tako rada iščeš hakeljce.
Nič ni kontradiktornega. S Slovenci ni nič narobe, narobe je, da so jo do sedaj, razen redkih izjem, vodili tisti, ki ne spoštujejo svojega naroda. Si tudi ti med njimi? A ti nisi Slovenka?
Ne, jaz nisem Slovenka. Jaz sem Arkturijanka. Ti Slovenec si preveč pameten zame. Ne razumem tvojih kontradikcij. Kar razlagaj še naprej, mogoče bom potem bolje razumela.
Škoda mojega časa. Ni še čas zrel pri tebi za to.
Slovenca je srečala pamet!
Zdej se pa odloči – 1x ti je bilo fajn, 1x ti je bilo pa za en k? Kaj je res? Po potrebi?
Danes je en navaden dan, jugotožje je pa razpaseno čez vse meje.
Nish: Bilo mi je fajn in bilo mi je tudi grozno. A jemljem samo to, kar je bilo pozitivnega ven.
Tako se “zdravim” in vodim iz depresije.
Ja… jugotožje je razpaseno čez vse meje. Le zakaj? Ljudje danes živijo v revščini… saj smo takrat tudi, ampak takrat smo imeli vsaj upanje, čeprav lažno, danes pa tega ni več. Kapitalizem nam je še upanje vzel.
J’z sem vedno menjal pol kranjske k’obase za črno čokolado, zavito v staniol papir
potem, sem pa še stanilol menjal, (z deklicami s’veda 
) za ćetrt čokolade…
a kranjske, še danes ne prebavljam!)
(od silne čokolade sem bil ene, dva,tri dni zaprt
Bljak in edini izum nacije, ki svojo pol preteklo zgodovino istoveti s svinje_gojstvom in sanja o biserih, ki jih nikoli več ne bo deležna.
Nu, moj maljčik bo jutri zaprisegel Jezusu tako, da kompenziram radost in ga iz milja kličem: “Moj Domobranec”
http://youtu.be/CfI3eGXkZH8
Ja zaprisege … Kralju, Jezusu, Führerju … to smo mi. Slovenke in Slovenci … karavna pa gre dalje, štafeta se ne ustavi le lep spomin na (dan) mladost počasi izginja. Morda prav zato prisege v otroštvu, da te potem jebejo celo življenje … Prelomimo jih pa itak vsi. To nas označuje. Kar prisežeš, to si.
Včasih smo temu “duhovito” rekli, “čistokrvni mešanec”…
To sem, glede na provenienco posameznih “elementov” družinskega drevesa, ki seže way preko meja “bivše skupne”, hja, že več kot pol stoletja tudi jaz…and I wouldn`t have it any other way (no, na tem mestu pa zvenim kot Slovenec, ki želi sporočiti nekaj pomembnega, a ne, Dajana? – še vedno se namreč nasmehnem ob tvoji iskrivi domislici pred časom, ko si opisovala različen pristop Slovencev in Srbov, ko želijo povedati kaj pomembnega, prvi to storijo v angleščini, drugi v cirilici).
Tudi živel sem v različnih državah. In preživel.
Ljubosumno ponosen, da sem še vedno doma povsod, koder “odložim klobuk”…
Štulič… oprosti, meni se zdi priseganju Jezusu korak nazaj…
Sama nisem otrok nikoli nikoli nikoli nikoli silila z nobeno religijo ali pa jo (bog ne daj ) prepovedovala = tako kot so jo meni oz. zanikali so jo, kao, da ne obstaja. Seveda v komunizmu religija ne more obstajat.
Ludvik… življenje gre naprej in mi z njimi, nenehno se spreminjamo in nenehno iščemo
andrea aiello… Jaz sem nekakšen državljan sveta. Meni je lepo na Twitterju, pišem v angleščini in sledijo mi tisti, ki podobno mislijo. Tiste pa, ki me ne marajo blokiram jaz ali pa oni mene.
In tako lepo živimo eni ob drugih do konca svojih dni, ki jih nikdar ne bo, ker smo večni in se nenehno spreminjamo.