Ne gre za življenje in smrt, sam powerpoint mi pošli, mami!!!!!!!!!!

Zaslišim zvonenje svojega telefona…  ki mi zadnje čase vedno bolj pogosto zvoni. Zadnjih pet let od mojega dneva D, ko se mi je življenje v trenutku sesulo, telefona skoraj nisem uporabljala. Sicer pa je telefon od tistega človeka, zaradi katerega se mi je sesulo življenje. :roll: Telefona sploh ne uporabljam, razen, ko me kličejo moji otroci oz. če je karkoli v zvezi z njimi… Tega pa je ogromno. :shock:

Torej… zaslišim zvonenje telefona in tečem na drugo stran stanovanja in pogledam, kdo me kliče… Iza. Vidim, da mi je poslala že štiri sms-e.

Dvignem telefon, pa mi ga da dol. Pa spet kliče, še preden mi uspe odpreti sporočilo in pogledat… kaj za ena strela je. In mi pove čisto potihem (zakapiram, da govori med poukom, slišim glas učiteljice… ne okol govort, ker učenci ne smejo imeti telefona med poukom prižganega…): “Mami, dej mi pošlji powerpoint “Krčne žile”. Grem v mejl in v datoteko in ji pošljem “krčne žile” in ji pošljem sms, da sem ji poslala.

Si mislim… oh to je bilo pa lahko…

Ko pride sms, da ni taprav, da sem ji poslala Word,  da mora bit “powerpoint” in da je taka majhna oranžna ikonca.

Kuku-lele… jaz in tehnika… najprej me zagrabi panika, ker sem dvakrat kliknila na nekaj, pa je računalnik rekel, da mi ne more odpret, ker tista reč ni shranjena na ne vem, kakšnem disku.

Me spet pokliče po telefonu… Da je sigurno gor, naj iščem oranžno ikonco. Potem slišim skozi telefon, da učiteljica govori z njo.

Prekinem telefon.

Iščem….

in

najdem!!!!!!!

Ji pošljem.

Kakšno olajšanje!

Mi pošlje sms, da ni taprav.

Kaj??????????

Me zadene skoraj kap. :cry:

Mi pošlje še enkrat sms, da je prav, da… jaaaaaaaaaaaaaa  hvala mami. Štirje klicaji in štiri zvezdice: !!!!****

Potem grem delat druge stvari.

Pripravljam se za inštrukcije angleščine. Zanimivo. Miki me je vprašal, zakaj učim druge otroke angleščino, če bi lahko njega učila angleščino. A res? Kdaj sem te pa ulovila, da bi se učila? :evil:

Dobim sms, da ima Iza zaključene ocene na pravdobro.

Vau, bravo. In to tretji letnik srednje šole in popolnoma brez inštrukcij. In zato, ker sem ji jaz poslala to po mejlu ima zdaj iz tistega predmeta štirico. Bravo mami! ;) Vse najine sovražnosti so v hipu pozabljene. Pozabljena je zamera zato, ker sem pustila njenega Papija (kaj se je točno zgodilo, ji nisem nikoli povedala, da je ne bi s tem žalostila…)… Pozabljena je zamera, ker… ah… vse je pozabljeno, pravdobra je in… a ni to minilo malo hitro, še včeraj je bila v osmem razredu, še včeraj sva delali skupaj zgodovino Jugoslavije, pa Slovenije…

Zdaj se vse to učim z Mikijem. S Kiki se mi nikoli ni bilo treba tega učiti. Ničesar, nikoli.

Pred eno uro dobim spet sms od Ize… Če imam jaz kje zapisano njeno kodo od bankomata, da je pozabla… da se ne more spomnit številke.

Ja, madona, jaz naj bi imela njeno kodo. Saj vedno vse skriva pred mano… :cry: Kaj naj nardi? Kaj… pojdi v svojo banko in jim povej. Ja, pa bom morala plačat za novo kodo. Ne vem, če je treba. Če pa je treba, pač boš… in? Ne delaj drame tam, kjer ni treba!

Čao, grem na inštrukcije. A lahko prideš s kolesom nazaj pred šesto uro, ker moram jaz potem na vaje? Mogoče.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !