Ne bu, ne mu, ne dober dan, ne nasvidenje, ne hvala, ne prosim…

Inštuiram angleščino eno punco štirinajst let staro. Skoraj petnajst… Ojojojojoj, punca se šest let uči angleščino in ima zdaj popravca v prvem letniku srednje šole. Ne zna napisat niti prebrat po angleško “jaz”, “ti”, niti ne ve, kaj pomeni in kako se prebere: “it’s”, “the” zamenjuje z “they”, “child” prebere “čildren” itd.itd. Ampak… OK, pač hodi v slovenske šole… :cry:

Ampak punca sploh ne zna rečt “Dober dan”. :cry:  Zadnjič, ko sem bila na drugi uri, sem nalašč bila tiho, ko sem prišla, da vidim, če bo pozdravila. Pa ni, jaz sem prva. :cry:

Prej je šla stran od mene, zmenili sva se za jutri. Sploh me ni pogledala, ko je šla, sploh ni rekla niti nasvidenje, niti adijo, niti… hvala, ker ste se (m)učila z mano. :shock:

Moji otroci znajo rečt: dober dan, hvala, prosim, oprostite in nasvidenje. Ko nekdo zakašlja, rečejo “Na zdravje”. Ne smejo v naši hiši govoriti “ful” in grdih besed. Ne dovolim! Pika.

Očitno bom morala naučiti njo osnovnih stvari… :roll:

  • Share/Bookmark

Tags:

22 odgovorov to “Ne bu, ne mu, ne dober dan, ne nasvidenje, ne hvala, ne prosim…”

  1. jameson komentira:

    saj ni mala kriva-starše bi bilo treba vzgojit

  2. kokoška komentira:

    Niso samo 14 in 15 letniki tako (ne)vzgojeni. Precej mladeničev in mladenk med 20. in 30. letom se obnaša natanko tako kot je opisano zgoraj. Pridejo v službo, gredo domov, ne bev ne mev… med delovnim časom moramo pa ves čas poslušat kje so žurali in kaj so prebrali na netu…če jim pa kaj rečeš, pa samo težiš…

  3. Dajana komentira:

    Staršev ni mogoče prevgojiti. ;) Poznam veliko takih otrok. Moji tamali imajo prijatelje katerih starši so profesorji in znanstveniki, pa so ravno taki.

    To je nekaj v tem narodu. Neka zakompoleksanost, neka zakrčenost, nek strah.

    Tukaj v bloku imam dva soseda, deset let stara in kadarkoli ju srečam, moram jaz prva pozdravit.

    Sem pa tudi že videla, ko Kiki ni pozdravila enega starejšega soseda. :roll:

    Je rekla, da ga ne mara, ker mačke preganja…

  4. Dajana komentira:

    Kokoška… mislim, da je to sploh fenomen tega naroda. Avstrijci so ravno taki…

    Vse to se lahko spremeni hitro. Ampak na posameznem človeku. Človek sam mora razumet, da je veliko bolje sprejet, če pozdravi in če je vljuden. Če tega ne razume in ne razume, zakaj bi bilo bolje, če je vljuden, se ti lahko na glavo postaviš, pa letaš od enega pa drugega, pa jim težiš, zakaj ne pozdravljajo. :roll:

    Jaz bom počasi to dopovedala moji “učenki”.

    Za tiste tavelike, ki sploh ne pozdravijo in se delajo, kot da so sami na svetu pa velja, da pač sprejmeš take kot so. ;)

    Kaj pa češ naredit?

    A se gremo zdaj, kako so mladi pokvarjeni, pa kako smo bili mi boljši? :roll:

  5. AurumBei komentira:

    Ne strinjam se s tabo, Dajana, da je ves narod tak… Ne želim, da posplošuješ.
    Sama praviš, da kar daješ, to dobiš… Torej – pozdravi in te bodo nazaj pozdravili.
    Živim v manjšem kraju in lahko rečem, da se med seboj pozdravljamo tudi na cesti in ne samo znanci med sabo. Včasih imam kak opravek v osnovni šoli in lepo je videti, ko otroci pozdravljajo in celo v oči pogledajo pri pozdravu.
    Začni pri sebi-naredi prijazen obraz in pozdravi ti prva-pa boš dobila pozdrave nazaj… Saj veš-energija, pa zakon privlačnosti….

  6. Dajana komentira:

    V manjšem kraju je čisto drugače, AurumBei, se strinjam. ;)

    Velika mesta pa so brezosebna.

    Podobno je bilo z mano, ko smo se preselili iz osmega razreda iz manjšega kraja v Ljubljano.

    Razlika kot dan in noč.

    In jasno, da boš pozdravil tiste, ki jih poznaš.

    Meni gre za osnosvno oliko – to, da se obvezno pozdravi, ko se vidiš, da mlajši prvi pozdravijo – osnovni bonton pač. :)

    Se spomnim, kako sem bila šokirana, ko sem na Dunaju videla prvič v eni trgovini, mislim, da je bila Billa ali pa Hofeer…. ko so imeli blagajničarji na blagajni napisano, da morajo pozdravit vsakoga, ki pride na blagajno in ko morajo reči hvala, nasdvidenje, ko stranka gre.

    Potem je to prišlo v Slovenijo. Prej pa niso vsi prodajalci pozdravili… :roll:

  7. Samo komentira:

    @dajana @AurumBei

    Ja, večja mesta, pa tudi že nekatera manjša mesta so postala brezosebna. Do tega je prišlo, ko so se meščanarji začeli preseljevati iz svojih prezapoljnenih in neosebnih mest. No, res niso vsi enaki, po večini pa že. Kolikor mi spomin seže je že od nekdaj tako. Nikdar ne bom pozabil, da so me v šoli učili naj na ulici pozdravljam samo ljudi, ki jih poznam, ostale pa naj pustim pri miru. In tega se še danes držim – na ulici. Ko pa vstopim v prostor ali stavbo pa pozdravim in velikokrat dobim mlačen odziv. Kot da sem odveč.

    Tudi moja bivša partnerica je bila šokirana, ko se je iz vasi preselila v dokaj veliko mesto. Pozdravljala je vse ljudi, a odzdravil ni skoraj nihče. Ko me je povprašala o tem, sem ji povedal, da v našem mestu to tako je. Bolje gledati v tla in iti mimo sočloveka, kot da bi ga pozdravil. Življenje na vasi je zelo drugačno.

    In takrat sem se vprašal ali je od nekdaj tako. Ja, je. V naši kratki ulici živim že skoraj vse svoje življenje (na okroglo 30 let) in me nekateri souličani ŠE vedno ne pozdravljajo. A v našo ulico je, tekom mojega življenja, prišlo kar nekaj novih prebivalcev. Vsi od njih me pozdravljajo in se odlično razumemo. In ko tako razmišljam, je edini sklep, da so ostali ostali ujeti v neke stare zamere, ki se vlečejo še iz časov, ko sem se pretakal iz levega v desnega. Ravno zato me to več ne gane. Če še imajo zamere do mojih pokojnih starih staršev, potem jim ni pomoči. Še naprej jih bom pozdravljal, pa če jim paše ali pa ne :)

    Podobno izkušnjo imam iz svojega blokovskega življenja, katerega sem se pred pol leta otresel. Cela stavba je sregana med seboj. Na hodniku se ne pozdravljajo, ne ozirajo se drug na drugega in sploh jim je muka, če jim karkoli rečeš.

    Imam pa tudi sodelavko, ki je dopolnila 40 let, pa zjutraj (ko pride v službo) ne pozdravi in tudi ne odzdravi, ko odhaja domov. Vsi jo pustimo pri miru, ker ima zagotovo neke višje manire katerih ne razumemo :)

    Kar se tiče pozdravljanja mladih pa so me učili, da prvi zmeraj pozdravi mlajši. Enako velja za rokovanje. Osnovni bonton – 1.lekcija :)

    Dajana, morda bo pa punca postala bolj dovzetna tudi za angleščino, če se bo naučila, da je prvi stik s sočlovekom lahko prijetnejša izkušnja in pozdrav lahko spremeni :( v :)

  8. Maj komentira:

    Glede na to kako zblojene starše imajo nekateri jim lahko čestitam, da so še ok.

    Sicer pa takih stvari ne objavljaj na netu, ker boš hitro dobila obisk tržnega inšpektorja.

    Mene so šest let maltretirali zaradi utajenih treh evrov.

  9. Dajana komentira:

    Samo :)
    Maj: Inštukcije delam zastonj. Preko “Človeka za druge”. Starši nimajo denarja za plačat…

  10. AurumBei komentira:

    Tudi v Ljubljani sem delala več let, Dajana, tako da jo poznam.
    Če čakaš, da te bodo drugi najprej pozdravili in se zraven huduješ, kako so vsi nevzgojeni, zakrčeni in zakompleksani, potem ne boš rešila nič. Bodi ti sprememba, katero želiš v svetu:)

  11. Bojan komentira:

    Dajana, tkole je to : ta tvoja učenka te ne mara , ker posebljaš njen neuspeh in njeno neznanje in ima občutek, da si ti kriva za njeno neznanje…pa itak mora biti extra zabita, če po 6 letih učenja nagleščine nič ne zna….tako da jo pošlji u 3 P…M , in se nehaj z zto malo mulo ukvarjat, še prej pa straršem povej naj jo naučijo osnovnih manir …in pika..

  12. Dajana komentira:

    AurumBei :)

    Bojan… To ni res, da me ne mara. Po štirih urah se je že izboljšala in se je marsičesa naučila.

    Zakaj po šestih letih ničesar ne zna? Naše šole so take, da zahtevajo samo napiflano znanje na testih in na ustnem odgovarjanju. Osnovno šolo je še nekako naredila, v srednji pa se je ustavilo.

    Nihče ji ni povedal, naj si napiše, kako se angleška beseda izgovori in kaj pomeni.

    Če ne razumeš ene besede, ne razumeš celega teksta!

    Ona ni nesramna, ampak je globoko zakompleksana in brez občutka vrednosti, ker so ji vsi naokoli govorili, da je neumna.

    Pa to ni res!!!

    Jaz ne poznam enega šolarja, ki bi bil neumen.

    Poznam pa jih ogromno, ki ne razumejo besed in se piflajo napamet in naslednji dan vse pozabijo…

    Nihče nas ni učil, kako se učiti.

    Očitno je ni nihče učil, da mora reči dober dan, hvala, nasvidenje…

    Vse, kar potrebuje otrok pri razvoju je ljubezen!;) Ne pa kritika in iskanje, česa vse ni naredil prav in kaj je vse naredil narobe.

    Tak sistem je, taka šola je in mene pri mojih treh otrocih tudi stokrat prime, da bi jih kritizirala, ker niso pospravili sobe, ker niso … karkoli pač… vedno lahko kaj najdeš, kar ni “v redu”. :roll:

    Ne gre za to, da iščemo, kaj je drugi naredil narobe, ampak, kaj je naredil prav! :) )))))))

    Ko iščemo to, ko pohvalimo, se vse ostale stvari uredijo. Pohvala povleče dobre stvari za sabo na drugih področjih! ;)

    Graja, kritika pa samo zabije ljudi v depresijo. :cry:

    Pomisli malo…

    Tej punci bom pomagala, da bo naredila popravnega, naučila se bo, kako se učiti in to znanje bo uporabila tudi drugje.

    Seveda bi jo lahko nekam poslala, ona bi se počutila še slabše, jaz pa tudi!

    Zakaj ne bi bili prijazni, če smo lahko?

    Zakaj ne bi pomagali tam, kjer lahko?

    Kritika ne naredi nič. Kritika samo uniči človeka. Posebej smrtonosna je kritika pri otrocih. :cry:

    Enostavno je gledat okoli sebe otroke, ki so pridni v šoli. Ampak… kaj boš naredil z otrokom, ki mu gre težko v šoli, ki ne mara hodit v šolo, ki zbeži, ko se mora učit?

    Kaj boš naredil takrat, ko se pokažejo problemi? Tako enostavno je nekoga poslat stran, da ga “ne vidijo več moje oči”…

    S tem nisi naredil nič, samo odložil si problem!

    Vedno, kjer se le da, pomagaj. Vedno bodi prijazen. Nikoli ne kritiziraj. Zadrži se!

    Ker… karkoli narediš, dobiš nazaj.

    Zato delaj take stvari, da ti bo fajn, ko se bodo vračale. :)

    Tale punca je prišla k meni z razlogom. To ni bil slučaj. ;) Zato, da vidim, kaj se zgodi, ko nekomu pomagaš. In kako dober občutek je, ko nekomu pomagaš… to je neprecenljivo! :D

  13. Bojan komentira:

    hm, dajan, zdejle sem po kosilu pa sem malo zmatran….očitno bi bilo zate bolej, da bi bila psihiatrinja ne pa prof.angleščine…ali pa da bi mogoče delala pri samaritanih… no, sej v bistvu ti dam prav… ampak ne valt krivde na šolski sitem, ki je pri nas dovolj dober…imam 2 fanta, ki se znata dobro učiti in sta oba odličnjaka..edwn zadjle dela maturo na gimaniziji v Lj, mislim da bo zlati maturant… del zaslug si lastim tudi jaz…vsa vzgoja, vse znanje, vse obnašanje prihaja od staršev in doma..ampak djan ti ne moreš popravlajati napak osnovne celice družb e, to je družine in jenih vodij, to je dtaršev…

  14. Ludvik komentira:

    Dobro jutro

    Tudi pri nas je bila utrakvistična šola, to se pravi dvojezična šola, v kateri je bila slovenščina v prvem razredu učni jezik, medtem ko je od drugega razreda dalje bila učni jezik nemščina. Slovenščina je ostala le še učni predmet. To pa je bilo le takrat, ako se je zanjo priglasilo dovolj učencev. Ako učencev ni bilo dovolj, tedaj je dvojezičnost ostla le na papirju. Učitelji na naši šoli so bili večinoma nemčurji, nemški hlapci, zato so skrbeli za to, da za pouk slovenskega jezika ni bilo dovolj učencev. Pouk na šoli se je nehal navadno ob štirih popoldne, slovensko uro pa so dali od štirih do petih. Učenci so bili že izmučeni, mnogim se je mudilo domov na pašo ali na kako drugo delo in zato se niso priglašali na slovensko uro.
    Razen tega so znali učitelji še na drug način priskutiti slovenski pouk. Ob vsaki priložnosti so govorili otrokom, da naj se le pridno uče nemškega jezika, ker bodo z njim v življenju daleč prišli. Imeli bodo mnogo lažji kruh. Zakaj s slovenskim jezikom se nikamor ne pride. Če znaš samo slovenski, si sposoben kvečjemu za kakega hlapca ali težaka. Taka stalna propaganda se je otrok sevda morala prijeti. Ni pa se je oprijela le otrok, ampak se je premnogokrat prijela tudi staršev samih. V resnici je bilo v praktičnem življenju takrat tudi res tako, kakor so trdili naši učitelji. S slovenščino nisi nikamor mogel, ker so naš jezik takrat povsod preganjali.
    Zato se je večkrat zgodilo, da sem bil pri slovenski uri edini učenec. Moj oče mi je namreč zabičeval, da moram brezpogojno k slovenski uri. Ako ga ne bi ubogal, bi me bil nabil. Z enim samim učencem se pa učitelj ni hotel ukvarjati. Tako je dvojezičnost naše šole največkrat sama po sebi prenehala in oblast je dosegla svoj smoter.
    Nekga dne smo dobili novega učitelja, ki ni znal ali ni hotel znati slovenski, dasiravno je imel slovensko ime. Dotihmal smo otroci v šolo slovenski molili, slovenski pozdravljali, s prihodom tega učitelja pa se je vse to nehalo. Najprej smo se morali naučiti neški moliti pred poukom in po njem. V nekaj dneh smo to že znali. Potem smo se začeli učiti nemškega pozdravljanja. Imeli smo dolge vaje:
    »Dobro jutro – Guten Morgen!«
    »Dober dan – Guten Tag!«
    »Dober večer – Guten Abend!«
    Hodili smo mimo učitelja in ga pozdravljali v nemščini. Ko nam je to že gladko šlo, nas je pohvalil in rekel:
    »No, zdaj ste šele postali ljudje.«
    Na cesti nam pa nemško pozdravljanje ni šlo tako gladko iz ust kakor v šoli. Učiteljstvo smo seveda takoj vsi nemški pozdravljali. Drugače pa je bilo, kadar smo srečevali domačine in znance. Pri teh srečanjih nam nemška beseda nikakor ni hotela iz ust. Bilo nas je skoraj sram nemškega pozdravljanja. Počasi pa se je nemško pozdravljanje le udomačilo. Jaz sem sam imel s to rečjo sila težaven položaj. Doma mi je oče zabičeval, da na cesti nikakor ne smem nemški podzdravljati, ampak slovenski. Grozil mi je s prizemnikovcem15, ako ga nisem ubogal.
    »Na cesti učitelj nima kaj ukazovati!« se je drl nad menoj. »V šoli ga ubogaj, na cetsi pa ga ni treba!«
    V šoli me je pestil pa učitelj, ki j etakoj zvedel, če ga na cesti kak šolar ni ubogal. Imel je na žalost že med učenci take, ki so se mu prilizovali in mu nosili pošte. Kratko in malo šola je imela uspeh. Čez kakega pol leta je naša šola vseprek pozdravljala nemški, čeprav je bil naš kraj popolnoma slovenski in sta tu živeli le dve nemški družini. Če je kak tujec prišel v naš kraj, je moral dobiti vtis, da je prišel v nemški kraj.
    Tudi mene se je ta šolska novotarija naposled oprijela kljub temu, da je doma oče rohnel proti njej na vse pretege. Bil sem že toliko razvit, da sem ljudi poznal, kdo izmed domačinov drži z Nemci, kdo pa s Slovenci. Če sem srečal na cesti kakega Slovenca, sem ga pozdravil po slovenski, če pa sem srečal kakega nemškega privrženca, sem ga redno pozdravljal po nemški.
    Tako sem tudi jaz postal človek in koroška šola je imela uspeh na celi črti.
    Nekega zgodnjega jutra sem gnal živino na pašo. Takrat sem bil z novim šolskim duhom in napredkom že prepojen. Ura je bila mogoče šele štiri zjutraj in po dolinah je bilo še vse polno megle. Po tleh je bilo rose kakor vode, in ker sem bil bos, me je skoraj zeblo. Živino sem moral napasti do šole. Take zgodnje ure so bile zame zelo hude inn na pol zaspan sem se nevoljen pomikal za živino. Sreča je bila zame le, da je bila tudi živina še lena, neprespana, in se ni kaj dosti zmenila za okolico, ampak se je mirno držala navajene poti. Počasi je korakala živina, menda kakih osmero glav, proti pašniku. Razen topotanja živinskih korakov ni bilo slišati nobenega drugega glasu, le nekje daleč so peli petelini.
    Tedaj sem na poti pred seboj nenadoma zagledal prikazen, ki se je nisem prav nič razveselil. Ta prikazen ni bila nič drugega kakor gosposko oblečen človek, ki je imel ogrnjen dežni plašč in mi je počasi korakal nasproti. Srečati gosposkega človeka ob tej zgodnji uri je bilo res več kot nenavadno. Kdo ve, kaj ga je prignalo sem? Ali je namenjen mogoče k nam? Zaman sem skušal razsoditi, kaj mi je vrglo na pot tega gospoda.
    Nisem pa še dobro končala s temi mislimi, ko me je začelo gristi nekaj drugega. Tega človeka bo treba pozdraviti. Na vsak način pozdraviti! Toda kako, slovenski ali nemški? Tako sta se v moji notranjščini začela boriti med seboj šolska vzgoja in domača vzgoja. Tujec je bil po vsej svoji podobi Nemec. Mogoče je bil iz bližnjega letovišča in se sprehaja že ob tej zgodnji uri. Saj letoviščarji niso vsi pri zdravi pameti. Toda kaj, če bi tujec bil Slovenec? Kaj naj torej storim? Nisem se mogel odločiti,ker me je navzlic šolski vzgoji le bilo še sram nemško pozdravljati.
    Razdalja med tujcem in menoj je bila vedno manjša. POstajal sem vedno nemirnejši, čimbolj se mi je tujec približeval. Zakaj je nisem takoj pocedil pod cesto v grmovje, brž ko sem ga zagledal, sem si očital. Zdaj je bilo na žalost že prepozno in bi ne bilo posebno olikano, ako bi to storil. Tedaj sem upal, da se bo v zadnjem hipu še izognil živini, toda tudi to upanje mi je splavalo po vodi, zakaj tujec se živini ni izognil, pač pa se mu je živina izognila v velikme ovinku. SEdaj sva bila že čisto blizu skupaj. Mene je spreletavala vročina. Vrhu tega sem imel še grozen občutek manjvrednosti, tujec je bil lepo oblečen, medtem ko sem bil jaz sirotej in še bos. Gotovo sem bil ves rdeč v lice, ko sva prišla v štric. Tedaj mi je prišlo iz ust kar samo od sebe:
    »Guten Morgen …!«
    Moj glas je bil svečan, podložniški in srce mi je pri pozdravu zelo močno utripalo. Tujec bo gotovo zelo zadovoljen in neko toplo čustvo me je navdajalo.
    Toda nenadoma se je pred mano zrušil ves svet. Tujec je zasukal glavo proti meni, da sem mogel videti njegove oči. Te oči so bile ponižujoče, obsojajoče. Z močnim značilnim glasom je tujec odzdravil po slovenski:
    »Dobro jutro, mladi gospod!«
    Vse, kar sem v naglici mogel zapopasti, je bilo zame udarec po glavi. Mahoma se mi je od doživete sramote stemnilo pred očmi. Bil sem tako neznansko ponižan, da bi se bil najrajši pogreznil do pekla. Lovil sem sapo kakor utopljenec.
    Tujec je šel dalje po poti in jaz si nisem upal pogledati za njim. Komaj sem čakal, da so njegovi koraki utihnili pod bregom, ki se je nagibal proti domači hiši.
    Takoj me je zaskrbelo, če tujec morebiti le ne gre k nam po kakih opravkih in bo očetu povedal, da sem ga po nemški pozdravil. To bi me stalo nekaj udarcev s prizemnikovcem. Toda sramota, ki sem jo doživel, je bila močnejša od strahu pred očetom. Priznal sem si, da sem kazen celo zaslužil, če bi me doletela.
    Pravkar doživeto ponižanje me je temeljito in na mah poučilo, kako prav je imel moj oče, ko je rohnel proti vpeljavi nemškega pozdravljanja v šoli. Sprevidel sem, da sem tej potujčevalni novotariji tudi jaz podlegel. Spoznal sem, da sem v važnem trenutku zatajil samega sebe, svoj rod in svoj dom. Če bi tega ne bil storil in bi bil ubogal očeta, bi te velike sramote nikdar ne doživel. Moje dejanje je bilo grdo. Tega me je naučil tujec, ki ni bil tujec, ampak človek našega rodu, ki se ni sramoval slovenskega pozdrava, čeprav je bil nedeljno oblečen.
    Ko sem vse to čisto jasno spoznal, sem si globoko oddahnil in v moji notranjosti se je odluščilo nekaj težkega in ogabnega in odplavilo od mene. Sedaj sem dihal mnogo laže. Ko sem stisnil iz srca zadnjo tesnobo, sem zažel pesti in se v mislih zarekel:
    »Moj rod, nikdar več v življenju te ne bom izdal …!«
    Pri tej prisegi je vstajalo na vzhodni strani svetlo jutro, ki je bilo zame, kjub veliki sramoti, katero sem bil pravkar doživel, stokrat svetlejše in stokrat veličastnejše, kakor so bila vsa moja jutra dotihmal.

  15. AurumBei komentira:

    Prežihov Voranc :) Zelo lepo napisano. Se dotakne :)

  16. anery komentira:

    Starši so prvi pokazatelji olike. Sama učim otroke pozdravljanja, pa velikokrat mi odvrnejo, da sem staromodna in da itak nobeden ne pozdravlja ampak me zaradi ljubega mira poslušajo. Ampak, ko me ni, kako se vedejo?..Hmm…dobro vprašanje.. ;)

  17. Dajana komentira:

    anery… moji otroci, ko mene ni zraven takoj govorijo “na ful” in sorry. Že videno. Pri meni pač ne smejo. Jaz sem tudi govorila dvojno – eno, kar sem govorila doma in eno s prijatelji.

    Ludvik… to je Prežih ja. Sem imela čast obujat spomine na italijanske šole – o katerih je pisal France Bevk (Miki je imel za domače branje…).

    Bojan… krasno, da imaš otroke, ki jim gre dobro. Kaj pa, če bi jim šlo slabo? Kaj, če bi imel otroke, ki se – bognedaj – drogirajo ali karkoli delajo takega, kar ni sprejemljivo? Kaj bi pa potem naredil? Poiskal bi inštruktorje, poiskal bi pomoč. Točno to, kar so naredili starši te punce. :)

  18. Ludvik komentira:

    »Dobro jutro, mladi gospod (gospodič, gospodična, mlada dama)!« je sprejemljiv, vljuden, lahko rahko ciničen pozdrav, a deluje. Prebudi radovednost in odziv. Do sedaj še nikoli odklonilnega.

  19. Bojan komentira:

    Djana , to da gre otrokom dobro prihaja od doma…temu se reče vzgoja od najrosnejših let… pa se ne ukvarjam policno z otroci pa nisem psiholog ali kaj podobnega, ampak osneovne stavri v človeškem obnašanju in rasti so pač osnovne ….a poznaš 10 svetih zapovedi ? tam so vse povedali in to na kratko..

  20. Dajana komentira:

    Ludvik: Ja, res. :D

    Bojan… super. Ampak ti ne živiš sam na tem svetu s svojimi otroci. ;) In nimajo vsi otroci perfektne vzgoje. In včasih se lahko še v tako perfektni vzgoji zalomi.

    Kaj boš naredil? Boš poslal otroka od doma? Ga boš kritiziral. tako kot so mene, ki so me kritizirali celo mladost, pa sem bila najboljša v šoli… nikoli nisem razumela, kaj za božjo voljo je z mano narobe! :roll:

    Super, da so tvoji otroci lepo vzgojeni in da so dobri v šoli!

    Zdaj pa pomagaj še njihovim prijateljem ali sošolcem, ki jim ne gre dobro. Ali pa tvojim prijateljem, ki jim ne gre dobro.

    Pa ne mi rečt, da gre vsem, ki jih poznaš dobro, dobro, dobro…

    Seveda nimam absolutno nič proti temu, da gre ljudem dobro. :D

    Ampak vem, da gre pri nas veliko ljudem slabo in so v stiski… Na tiste mislim.

  21. Bojan komentira:

    dajana, moji otroci so tako vzgojeni da pomagajo slabšim učencem…

    jaz pa prijateljev že davno nimam več, zato mi tudi nikomur ni treba pomagati…pa ne da si ne bi želel prijateljev, ampak sem bil za vse banka na 2 nogah..

    Žal mi je , da so tvoji starši neprimerno ravnali s tabo…od doma človek prinese travme za celo življenje..pa se jih nikoli ne zna in ne more rešiti…ampak tako je pač življenje, za ene en sam praznik, za druge sprejemljivo. za tretje pa ena sama beda..

    ključ za lepo življenje in srečo je pa zakopan globoko globoko…

  22. Dajana komentira:

    Torej se moraš zavzeti zase, če si bil banka na dveh nogah. :D

    Škoda, da nimaš prijateljev… :cry: Mislim na prave prijatelje, ne na ljudi, ki te izkoriščajo.

    In še nekaj glede travm… Vsak človek ima travme. Travme so zato, da nam pomagajo pogledati, kaj si želimo.

    Če ne bi bilo teme, ne bi vedeli, kaj je dan. Če ne bi bilo grdega, ne bi vedeli, kaj je lepo. Če ne bi bilo starosti, ne bi vedeli, kakšna je mladost.

    Za vse ljudi je življenje lahko krasno. Vsi imamo vse potenciale v sebi.

    Sprmeniti moraš misli iz slabih v najbolje čuteče.

    Kar mislim, to sem.

    Če mislim, da sem nemočen, potem sem.

    Če mislim, da sem reven, potem sem. :D

    Na svetu vlada obilje. Blokade so pa v naših glavah, ki nam ne dovoljujejo priti do njega.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !