Mihej Belin ~ Zamolčana slovenska zgodovina ~ Slovenski Auschwitz

prekopirano od tukaj

Ekskluzivno tukaj prvič objavljamo del tragične slovenske zgodovine, katero so nam skrbno tajili celih 66 let in ki v svetu nima primere. Zgodovinopisje je popolnoma zamolčalo obdobje po drugi svet. vojni na območju Goriške in celotne Primorske, kar se tiče tragike slovenskega naroda. V ta sklop sodi tudi pobijanje in sežiganje Slovencev prav do leta 1989, ko se je Slovenija pripravljala na osamosvojitev od srbskega zločinskega jarma. Gre za solkansko apnenico, ki se je leta 1947 preimenovala v Solkanska industrija apna, “rdeča zvezda”, Solkan. V njej so sežigali trupla najprej političnih zapornikov, ti so bili goriški domoljubi, ki se niso strinjali s komunističnim terorjem in potem tudi tistih, ki so jih postrelili na meji z Italijo. V solkanski apnenici so sežigali trupla od leta 1947, ko se je Primorska priključila k matici, pa vse tja do leta 1989, ko je bila Slovenija tik pred osamosvojitvijo. Vseh 42 let se je tam odvijal slovenski holokavst in celih 66 let o tem ni nihče poročal, prav do danes.

Ko so nam leta 1947 srbski gospodarji zakoličili železno mejo z Italijo, so tja poslali srbske graničarje, ki so imeli do leta 1990 ukaz streljati na vsakogar, ki poskuša pribežati čez mejo. Naj omenim, da je državo samo v prvih desetih letih zapustilo več kot 100.000 ljudi, predvsem Slovencev. V to so jih prisilile življenske razmere, katera jim je nova država Jugoslavija (Srboslavija) omogočila. Ljudem je primanjkovalo hrane, oblačil, življenskih potrebščin, zato so se odločili za prebeg na zahod, kjer jih je čakalo človeka vredno življenje. Nekaterim se je prebeg čez mejo tudi posrečil, vendar je glavnino pokosil rafal iz strojnic srbskih graničarjev. Na območju Krasa, Goriških Brd, Benečije, Matajurja, Mije in Breginjskega kota so prebežnike, ki so jih srbski graničarji postrelili, zakopali na licu mesta in veljajo danes za zamolčana množična grobišča, ki še niso obelodanjena. Vse tiste ljudi, ki so skušali prestopiti mejo na širšem goriškem, so odpeljali v solkansko apnenico (Solkanska industrija apna), kjer so izvedli sežig trupel.

Ponavljam, v tej apnenici so skoraj vsakodnevno sežigali trupla od leta 1947 pa vse tja do leta 1989, ko so tam sežgali zadnje truplo. Pepel, ki je nastal od trupel so pomešali med apno in cement in tega so uporabljali pri gradnji Nove Gorice. Za to nalogo je bil zadolžen Ivan Maček – Matija. S tem pepelom so gradili stanovanjske bloke, predvsem na Gradnikovi in Cankarjevi ulici. Ne samo, da je mesto Nova Gorica sezidana iz pepela ljudi, mesto tudi stoji na goriškem pokopališču.

Delavci, ki so bili zaposleni pri upravljanju z omenjenimi pečmi v solkanski apnenici, so bili preverjen kader, njihovi šefi pa so bili srbske narodnosti in agenti srbske obveščevalne službe (KOS). Pri tem njihovem grozovitem početju, jim je zvesto pomagala njihova Udba. Koliko ljudi so sežgali v solkanski apnenici v 43 letih ni znano, vsekakor pa gredo številke v stotisoče. Holokavst nad Slovenci, ki ga je izvajal srbski agresor in obenem okupator in ki se je dogajal celih 43 let nima primera v svetu.

Več o tem si boste lahko prebrali v obširni študiji, ki bo kmalu objavljena na »http://primorski-panterji.info/«.

Prilagam slike solkanske apnenice in peči v katerih so sežigali trupla.

  • Share/Bookmark

Tags: ,

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !