Psalm 88 – Molitev v veliki stiski

Gospod, Bog moje rešitve,
podnevi vpijem, ponoči sem pred tabo.
Naj pride pred tebe moja molitev,
nagni svoje uho k mojemu ječanju.

Zakaj moja duša se je nasitila z nesrečami,
moje življenje je prispelo do podzemlja.
Prištet sem med tiste, ki se pogrezajo v jamo,
postal sem kakor mož brez moči.
Med mrtve pripuščen,
sem kakor prebodeni, ki ležijo v grobu,
ki se jih več ne spominjaš,
saj oni so odrezani od tvoje roke.
Položil si me v spodnjo jamo,
v temine, v globine.
Vame se je uprla tvoja srditost,
vsem svojim valovom si dal udarjati obme.
Moje znance si oddaljil od mene,
postavil si me, da sem jim v gnus,
zaprt sem, ne morem iti ven.
Moje oko je postalo motno zaradi bede,
Gospod, vsak dan kličem k tebi,
svoje roke iztegujem proti tebi.
Boš mar delal čudeže za mrtve,
bodo mar vstale sence, da bi te slavile?
Mar pripovedujejo o tvoji dobroti v grobu,
o tvoji zvestobi v pogubi?
Se v temi spoznava tvoj čudež,
tvoja pravičnost v deželi pozabljenja?
Jaz pa, Gospod, k tebi kličem na pomoč,
zjutraj prihaja moja molitev pred tebe.
Zakaj, Gospod, zavračaš mojo dušo,
skrivaš svoje obličje pred mano?

  • Share/Bookmark

Tags: ,

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !