dajana

Nahajamo se v obdobju, kjer vsak drugi dijak nadaljuje šolanje na eni izmed (pre)mnogih fakultet. Z uvedbo bolonjskega sistema je težavnost nekaterih fakultet drastično upadla, do te stopnje, da se že študentje strinjajo, da so gimnazije dosti bolj zahtevne kot fakultete. Samoumevno je postalo, da večina študentov nadaljuje svojo akademsko pot na 2. bolonjski stopnji, ki jim prinese naziv »magister«. Dejansko pa gre zgolj za 7. stopnjo, katero so prejeli tudi univerzitetni diplomanti starih programov. Temu primerno je tudi magistrski študij (ne)zahteven. Tako »dobro« izobražen študent potem pride na trg dela, kjer zanj enostavno ni povpraševanja. Pa recimo, da najde zaposlitev: kako mislite, da se bo odrezal človek, ki je navajen že iz srednješolskih dni prepisovati, opravljati dolžnosti po liniji najmanjšega odpora in je potem s tem odnosom tudi uspešno opravil vse svoje dolžnosti na fakulteti in si v končni fazi prislužil naziv magistra? Vem, posplošujem, ampak brez slabe vesti lahko trdim, da sem opisal povprečnega študenta. Upoštevajmo še, da z diplomo (pa naj bo 30-stransko skropucalo) vseeno pride nek občutek dosežka (ki je glede na izpovedi zanemarljiv). Zaradi slednjega se tudi večini študentov zdi pod nivojem opravljati dela, ki niso na nivoju njihove izobrazbe. Prav tako dobijo občutek, da so v življenju dosegli nekaj velikega, posebnega. Kar je glede na kontekst zelo vprašljivo.

klik