Varuška 85letniku

Ponavadi smo varuške otrokom, pride pa tako, da je treba paziti in skrbeti tudi za stare starše. Ata, star 85let, za svoja leta se drži več kot odlično, dnevno obiskuje vaški bife zjutraj za kavico, hodi po mleko, v bistvu mu nič kaj ne manjka. Po drugi strani pa najbolj zbirčen človek kar ga poznam, nagaja kolikor lahko in točno ve kaj dela.

Šok, mama zboli in je ni doma, atu je treba kuhati, ga paziti, da kaj ne ušpiči. Ni problema.
Zjutraj, ko vstane mu skuham kavico iz proje in divke kot je navajen in dam zraven kruh, moja napaka, kupila sem hlebec, on je samo lepinjo. In ker ni lepinja ne je dokler je ne grem iskati. Kavico sem spet premalo sladkala, samo ena velika žlica sladkorja na 2dcl kave, doda 4 vrečke sladkorčkov iz bifeja. Sedi in ukazuje. Po zajtrku gre spat, zbudi se ob pol enajstih in me že sprašuje kje je kosilo. Mu povem, da bo takoj in sedi za mizo dokler ne prinesem kosila, ki ga ima ob enajstih. Skuham po njegovi želji ajmoht, spet moja napaka, ker dam vanj korenje in ima kup dela s prebiranjem, vsaj meso sem prej vzela ven, ker menda ni užitno. Se vsedem na stol in me opomni, da če bom sedela na stolu se mu bo zaletelo, vstanem.

Nato je treba spat, vmes ga opomnim, če ima plenico, seveda, da jo ima…skorajda nikoli. Ker je od enajstih do enih že cela večnost mora seveda imeti malico takrat, jogurt, kavica, kruh, kakšno sadje. Vmes gre malo v bife na kavico, na vrt na klopco, če gre mimo hiše kakšen pes mora vanj metati kamne, 100x me pokliče, da moram nujno do njega. Pridem do njega in vprašam kaj je..navada je, da nekje izgubi protezo in jo iščem, mi pokaže, da je kje kaj umazano in naj očistim, kaže, da je nametal smeti v lijak in je zabasano…nič mi ni dolgčas. Hitro pride na vrsto večerja, ki je kot vse po njegovi želji, šmorn, ta je zgleda za pojesti s kupom sladkorja. Sladkorno je na nek način treba hraniti.

Če gre zvečer na wc in ugotovi, da so vhodna vrata še odklenjena kliče dokler ne pridem tja in zaklenem, le zakaj jih on ne more se sprašujem. Kako zabavno je sredi noči hoditi po hiši z baterijo, nikoli ne bom razumela, očitno imamo luči za okras.

Nikoli ne bom razumela mame, ki mu je čisto v vsem ustregla in skrbela za njega kot za dojenčka, zakaj se je pustila tako zelo izkoriščati. Rada ga imam ampak imam svoje meje, ko je ura bo dobil za jesti, če mu ne bo všeč si je pa sam kriv. Mama se je vedno sekirala, ko mu doma hrana ni bila všeč in je šel jesti v gostilno, naj pa gre, če je tako zbirčen.

~ fbn

  • Share/Bookmark

Tags: ,

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !