Kaj ostane od ljubezni?

Spoznala sem ga, ko sem bila stara sedemnajst let.  Ko sem imela šestnajst let, sem imela že tragedijo za sabo. Umrl je fant, s katerim sva ravno začela “hoditi”. Na moj šestnajsti rojstni dan… Imel je raka. Eno leto sem potrebovala, da sem prišla k sebi. In se je pojavil… skoraj dva metra visok, suh… modro zelenih oči… neotesanec.  Zadela me je strela. Bila sem tako omamljena od ljubezni, da sploh govorila nisem z njim, on pa z mano ne. Ker sva bila tako “obnemela” od ljubezni, se nisva pogovarjala, oz. samo takrat, ko sva bila omamljena od alkohola. Takrat pa se ne spominjam, kaj sva se pogovarjala… To je trajalo moj tretji letnik gimnazije. V mojem četrtem je on šel v vojsko. Pisala sva si pisma. Ko je prišel nazaj, pa že spet nisva več govorila in nehala hodit, še preden sva začela…

Jaz sem šla na faks in tam spoznala drugega. On je šel v drugo stran. Enkrat čez pol leta je prišel k meni povedat, kako žal mu je za vse skupaj in da bi midva morala biti skupaj. Pogumen je bil samo, ko je bil “pod gasom” ali v družbi. Nekajkrat sem ga vabila k meni, pa sploh ni prišel.

Potem sem jaz doštudirala in bila najprej z enim fantom, in potem z drugim, potem pa sem šla za dolga leta na Dunaj.

Ko sem prišla nazaj, je moj mali sinko začel hodit v isti razred z njegovo hčerko. Z družino pa je stanoval sto metrov od tam, kjer je stanoval moj prvi fant, ki je umrl pri mojih šestnajstih… :shock:

Potem pa povejte, če so naključja naključna…

Nekajkrat sva se videla, rekla si nisva nič… Njegova žena me je grdo gledala, gotovo ji je kaj rekel o meni.

Potem smo se mi preselili stran od tam, otroci so začeli hodit v drugo šolo.

Videla sem ga samo enkrat od takrat naprej. Ko sem spraševala moje karte o njem, mi je stalno kazalo karto “presenečenja”. Želela sem si samo enkrat spregovoriti z njim o vseh tistih letih, ko sva bila skupaj v gimnaziji…

In potem sem sredi septembra dobila skupni mejl od bivšega razreda mojega otroka… da je očka od tiste deklice umrl, da zbirajo denar…

Umrl? :cry: A to je bilo tisto presenečenje. :cry:

In vse, kar se spomnim od njega, je samo ta občutek… ta občutek ljubezni, ko plavaš po zraku, ko ne moreš niti jesti, niti piti, niti govoriti, ko… besede niso važne…

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !