Misli P.J.-ja

Ljubezni ne gre zamenjevati z odvisnostjo. Enako tudi ne z zaljubljenostjo. In za nameček – ne obstaja nič takšnega, kar bi mogli poimenovati “enostranska ljubezen”. Tudi “starševska ljubezen” je v bistvu bolj sorodna “zaljubljenosti”, kakor “ljubezni”, saj starš v otroku v vsakem izmed aspektov vidi “iluzijo sebe” (pa čeprav so otroci bolj podobni/sorodni starim staršem, kakor staršem).

Ko človek vstopi v tujo hišo, lahko v njej občuti “toplino doma”, morda ga očara lega in umestitev v prostor, ali pa ga prevzame funkcionalnost zgradbe… In vendar je govora o eni in isti stavbi. Toda, kako se bo človek “znašel” v tej hiši (ki mu more biti iz kateregakoli aspekta, ali več njih, všečna) ni odvisno od hiše, pač zgolj od tega posameznika. Ali se bo gostiteljem mogel pokazati “gol”, ali pa si bo nadel “oblačila”, da bo vsaj na zunaj pristajal vanjo.
Ali bo ta gost uzrl, da morda gostitelj dojema to hišo kot varno zavetje, medtem ko bi on (gost) tako dobro umeščeno stavbo obnovil in jo prepleskal, da bi se povsem zlila z okolico in že na zunaj izražala močno povezanost z okoljem in se bleščala v vsej svoji lepoti?

Na tak način vstopamo tudi v odnosih v “hiše” drugih. Prepogosto navdahnjeni z dosedanjimi izkustvi (z-)moremo soditi zgolj po merilih lastnega sveta, ki pa ni nič drugega, kakor plod interpretacije na način, ki nam najbolje odgovarja. In v tej predstavi si domišljamo, da smo vstopili v tuj svet, čeprav se prepogosto dogaja, da se zgolj zapodimo vanj kot osvajalska vojska, ki ruši vse pred seboj… medtem ko se žrtev vse bolj in bolj umika v najbolj skrite kotičke svojega sveta.

Ljubezen je stremenje k popolnosti, je ključ do sreče, za katero posameznik ne potrebuje ničesar drugega, kakor to, kaj je. Zato se ljubezen vedno začne pri sebi. Šele, ko sem sam pripravljen odvreči vse maske in se ljubiti tako močno, da bi se celo želel ljubiti sam s seboj, smo pripravljeni na združitev s svetom drugega, kateremu smo se pripravljeni v celoti predati. In šele, ce se ta dva svetova, tako drugačna in nasprotujoča tudi zlijeta v eno, bližje popolnosti, kakor vsako od onih dveh prej, moremo govoriti, da je v tem – združenem – svetu ljubezen odprla vrata do sreče. Kajti sreča je imperativ, ki obstoji zgolj v kaosu. In kaos je red, ki ga posameznik ni zmožen doumeti. Ordo ab chao je torej edino merilo ljubezni. Kdor zavrača šolo življenja in objokuje svojo usodo bo moral počakati na novo priložnost, da bi mogel v očeh (drugega) uzreti, kaj šele prepoznati resnico.

od tu

  • Share/Bookmark

Tags: ,

En odgovor to “Misli P.J.-ja”

  1. štulič komentira:

    Ljubezen med spoloma, je brezpogojna! :cool:

    P.J. se izda, ko pravi; “Ali se bo gostiteljem mogel pokazati “gol”, ali pa si bo nadel “oblačila”, da bo vsaj na zunaj pristajal vanjo.” pri temu pozabljajoč, da so trije in ne samo ona_dva! ;)

    Dolžnost, odvisnost, ambivalentnost … in kar je te navlake je out side the wall. :) http://youtu.be/ZrnNky2RcJ8

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !