Skupina (prva)

V skupino se pravzaprav vrodimo. Skupina je že naša družina. Tudi, če smo imeli samo mamo. Tudi, če smo odraščali v sirotnišnici, saj tam je skupina… Človek je socialno bitje in težko preživi sam, kljub temu, da je zelo rad sam in prezira skupino, kot sem delala jaz. Od rojstva naprej sem odbijala stike z otroci na dvorišču. Nikoli se nisem šla igrat “ven”. Zame so bili otroci preveč divji. Zunaj na dvorišču se je v glavnem s fanti igrala moja sestra kavboje in Indijance, jaz pa sem bila doma in brala knjige. Sicer sem imela popolno kontrolo nad dogajanjem zunaj, saj me je sestra večkrat klicala na pomoč, ko so se med sabo spričkali. Šla sem tja, “uredila” zadevo in šla nazaj h knjigam. Meni so se ti otroci zdeli vedno … otročji. :roll:

Tudi očeta in mater nisem jemala tako, kot bi jih morali jemati otroci. Mojega očeta pravzaprav nikoli ni bilo doma. Do osnovne šole je študiral na vojaški akademiji v Beogradu in Sarajevu in sem ga videla samo nekajkrat letno, mama pa je stalno delala. Ko pa je prišla iz službe domov, je videla, da imam jaz vse pod kontrolo in je spet šla po svoje – ali k prijateljicam ali v kino ali pač “ven”.

Jaz nikoli nisem razumela, kaj ti ljudje, ki so mi blizu iščejo “tam zunaj”, saj sem imela jaz vse v knjigah. Od začetka so me še “vlačili” s sabo. Potem sem pa na njihovih obiskih vedno tako zavijala z očmi in bila nesramna, da so se odločili, da je bolje, če me pustijo kar doma. Saj itak nisem naredila nobene velike škode. Sedela sem na tleh in brala ali pa pisala dnevnik… Po mnenju večine ljudi sem bila popolnoma nekoristna, ker nisem nič “delala”, ampak, ker nisem naredila tudi nobene škode, so me nehali živcirat zaradi tega, ker “nikamor ne grem”.

V bistvu naj povem, da smo bili zelo družabna družina. Moja mama je hodila (se pravi… se je vozila z avtom, za katerega je naredila izpit kot ena prvih žensk) skoraj vsak dan v bližnjo vas, kjer je imela prijatelje. Tja sem še kdaj šla, ker sem tam dobila pršut in panceto. Mljask… Ampak poslušat njihove pogovore je bila prava pokora zame… S kom se je kdo poročil, kdo se je rodil, kdo se je ločil in kdo je umrl… In potem čakanje, da se bodo pogovorili in da gremo že domov, jaz k mojim knjigam, kjer sem imela prijatelje (kot na Facebooku) ali svojo skupino. To je bila moja prava skupina, ki sem ji popolnoma zaupala, ki me nikoli ni zapustila ali prevarala, ki nikoli ni govorila banalne reči, ki jih nisem prenašala in sem jih poslušala celo otroštvo…

Pri nas so se zbirali ljudje, ko sta bila starša zvečer doma in kakšen kozarček popili. Potem so peli. Vedno eno in isto… Pogovarjali so s vedno eno in isto… Vedno je kdo začel… “se spomniš tega in tega” in potem je drugi nadaljeval… vse sem znala napamet.

Potem je prišla puberteta in srednja šola… Moje skupine so bili moji sošolci, pa v gimnaziji pankerji (bila sem na vsakem koncertu), pa tisti, ki so bili proti socializmu… Na faksu se je to še povečalo. Študirala sem mednarodno politologijo in bila skupaj v klapi, ki je govorila o prevzemu oblasti. To se je potem res zgodilo. Naš najmlajši zunanji minister je bil moj sošolec iz faksa. In v vladi so ljudje, ki so bili moji sošolci. A z njimi se čutim svetlobna leta narazen…

***

se nadaljuje

  • Share/Bookmark

Tags:

2 odgovorov to “Skupina (prva)”

  1. štulič komentira:

    Človek odživi sam. :/ kot v arestu_poljubnem, sam’…
    (če si dovoli neizoginega in če je močan v lastnem prepričanji

    …. je interupt in hisown participation disturb, ne! :neutral:

  2. Dajana komentira:

    eeeee… človek odživi sam… a rabi prijatelje in ljudi okoli sebe. Mogoče so zaradi tega izumili “socialna omrežja”.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !