Treba je opozarjati na rešitve, ne pa na probleme!

A še kdo v naši očetnjavi ne ve, da nismo v krizi? A je še kdo, ki misli, da bomo z opozarjanjem na probleme kaj pridobili? Zakaj je treba to stalno ponavljat? Kaj bomo recimo pridobili, če vemo, da je ta in ta prejel podkupnino, da ima oni črno gradnjo in da je tretji delal nečedne posle?

Kaj nam pomaga, če nenehno iščemo, kaj je pri nas slabega? To nas spravi v depresijo in v slabo voljo! Ja, vem, da pri nas otroci težko živijo. Ja vem, da je pri nas veliko revnih in veliko lačnih. Ja, vem!

Danes sem se vozila s kolesom po Ljubljani in opazovala, kako so ljudje agresivni. Eni trije so me nekam poslali, ker sem jim bila na poti in bila sem prisotna, ko se je neka ženska znesla nad drugo, ker je ta prva stala tako, da je ona morala narediti ovinek.

V knjigarni sem opazila, da mi je knjigarničarka zelo nerado odgovorila, kje imajo učbenik, ki sem ga iskala in koliko stane (da sem videla, če imam zadosti denarja). In zdaj bi jaz lahko pisala, kako so vsi ti ljudje bedno, kako gre pri nas vse v maloro.

Pa ne bom!

Ker me to, da so ljudje negativni ne spravlja več iz tira, ker jaz nisem negativka. Neka ženska me stalno opravlja, da sem branjevka in da ne znam pisat, pa se ne sekiram zaradi tega. Če ji moje pisanje ni povšeči, naj me prosim  ne bere. Pred enim tednom me je nadrla neka blogerka, na Siolu, da sploh ne znam pisat in zakaj da pišem o tem in ne o tem. Sem jo dala v črno skrinjico in ne more pri meni več komentirat.

Obkrožena sem z negativci, a mi to ne more do živega. Vsak večer pišem o tem, za kar sem hvaležna in tega je veliko. Iščem na ljudeh dobre lastnosti, ne obešam se na to, kar je slabo, negativno, moreče ali agresivno.

A ni že Einstein rekel: “Problem in rešitev imata drugačno vibracijo”. Zakaj bi morali stalno govoriti o problemih? A smo stroji? A smo roboti? Pač… problem je tak, glejmo, kako se ga znebiti.

Eni dve ženski sta me stalno napadali, ker govorim o tem, da na svetu obstaja obilje in da ga ljudje, ki so čustveno prenizko enostavno ne morejo videti.

Ženski sta tarnali in tarnali, kako je vse drago in kako gre vedno slabše in kako hudo je. Pa sem videla, da sta pisali o tem, kje sta bili na dopustu in kako skrbita za hišo…

Jaz se ne spomnim, kdaj sem bila zadnjič na dopustu in posedujem skoraj ničesar ne…  Sicer bi bilo fajn, če bi kaj posedovala, a pač nimam ničesar. In? Vseeno mi gre dobro. Veliko bolje kot pred leti.

“Kad dobiješ malo, poželiš više.Kad dobiješ više, poželiš još više. Ali kad to izgubiš, shvatiš da je ono malo, bilo sasvim dovoljno.

  • Share/Bookmark

Tags: ,

Komentiranje je onemogočeno.