Pacienti

Odkar sem na blogu, imam opravka s pacienti. Z ogromno pacienti. A poznate tisto… moškemu rečeš eno prijazno besedo in že bi se poročil s tabo?

Kot da se na vsem širnem svetu ljudje spremenijo v paciente, ko pridejo na internet. Od prvega dne mojega pisanja bloga na internetu imam opravka s tem. . No, saj jaz sem tudi pacientka. Kateri normalen človek pa bi pisal blog o svojem življenju. In dajal link od bloga na FB?

Kako se to izraža? Ljudje te kar naenkrat začnejo posedovati, imeti ta svojega. Ljudje ti kar naenkrat začnejo ukazovati, kaj lahko delaš in kaj ne. Napišeš kak butast komentar in potem se nekdo zaradi tega tako razburi, kot da mu hočeš hišo podreti. Pač… je samo butast komentar. Koliko neumnosti pa izrečemo čez dan? Koliko besed pošljemo v veter? Koliko stvari izrečemo ljudem, pa sploh ne mislimo tako, kot govorimo? Kolikokrat sem rekla svojim otrokom, da jih ubila, če ne bodo naredili tega in in tega… Samo rekla sem pač… N internetu pa samo natipkala.

Nekdo najde tvojo sliko na FB-ju, te najprej vpraša, če si to res ti. Ja, jaz sem, zakaj bi dala sliko nekoga drugega? Zahteva da greš na zs in te začne spraševati, od kje si in kje je Slovenija… Itak, da ne ve, pa živi v Evropi… Aha, blizu Francije je… A prideš na obisk. Mislim… ljudje!!!!! A me lahko vprašaš, če sem poročena, če imam obveznosti ali na podlagi moje slike sklepaš, da bom prišla k tebi na obisk? Po možnosti naslednji vikend.

Pacienti so tudi tisti poročeni ali pa neporočeni, ki iščejo kontakte, ki jim je dolgčas, ki so zasvojeni. Ali iščejo pozornost. Ali ljubezen. Ali karkoli pač. Imela sem nekoga z drugega konca sveta, s katerim sem se nekajkrat res lepo pogovarjala. Se pravi tipkala. A za prijatelje si moraš čas vzet. Tudi za virtualne, jasno. Pa ne morem jaz vsak dan pogovarjati se, pardon tipkati ure in ure z nekom, samo zato, ker je njemu to fajn. Saj je meni tudi fajn. A mogoče enkrat na dve leti, ne pa vsak dan.

Pacienti so tisti, ki mislijo, da govoriš v blogu, na komentarjih ali kjerkoli na netu diektno njim. Poistovetijo se. Ja, bom šel tam, kjer si ti mimo, takrat in takrat, pridi, da se vidiva na kavi. Si me vprašal, če se mi sploh gre?

Ne dobivam se več z ljudmi, ki so mi težki. Ne dobivam se z ljudmi, ki mi pijejo energijo. Če sem se enkrat dobila s tabo in komaj preživela, potem te napake ne bom naredila še enkrat! Imam svoje percepcije in vem kaj pomeni biti z nekom skupaj in komaj čakati, da greš stran od tam!

A vi znate narediti razliko med ljudmi, od katerih dobijaš energijo in od katerih odideš tak, da komaj hodiš, izžet kot limona?

Ah… je napisal lahko noč, pa sem mu odgovorila lepe sanje in že je v devetih nebesih. On bi tako rad mene videl v živo…Pa kako sem jaz prijazna. Kako pa veš? Pojma nimaš o meni. To je ta prijaznost, ki je za vse ljudi enaka – jaz sem prijazna do vseh ljudi, tako kot imam rada vse moje otroke enako. Pojma nimaš, kakšen je človek v resnici, dokler, ga ne vidiš v živo.

FB, blog itd je samo beg pred realnostjo. Je samo… pogovor nekih ljudi, brez telesa, kar neke črke se sprehajajo, klikaš lajke, popaš neke slike in se pozdravljaš in si mahaš… in padeš v odvisnost…Zunaj pa je grdi realni svet, ki te strezni, kar strese te ta realnost.

Aha, kapiram… takrat, ko smo veliko na internetu je tako kot pijanec, ki je pijan in potem pa, ko se strezni, spozna kruto resnico…In ima izgovor, da spet išče flašo.

  • Share/Bookmark

Tags:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !