Ni bilo nič posebnega in nič takega, da bi “dol padla”. Mene lepe hiše in lepi avti ne fascinirajo. Mene “stvari” res ne fascinirajo. A zamislila sem se nad neko žensko, ki jo je čakal livriran šofer dopoldan, ko je pozajtrkovala (ni manjkal šampanjec) in jo odpeljal k frizerju. Vsak dan hodi k frizerju. Pred frizerajem jo je že čakal njen najljubši frizer in ji ponudil šampanjec. Potem je imela zelo težko nalogo, morala se je odločiti, kje bo tokrat s svojim možem, jedla. Spet šampanjec. Potem jo pokaže še popoldan v limuzini, ki jo odpelje domov. Noter je seveda pokazala hladilnik poln šampanjca.

Povem vam samo eno, ko bom jaz imela denar, ne bom ob vsaki priliki pila alkohola. V bistvu se na meni ne bo spremenilo čisto nič. Mogoče bom si bom kupila kaj za oblečt, da ne bom več jemala na skrivaj stvari od moje tavelike (še dobro, da imava enake mere).

In to je to.

So morda k vašemu “večnemu” mladostnemu izgledu pripomogli tudi dobri geni?

Moja mama je umrla za rakom na prsih pri 47 letih, njena mater, moja babica pa celo prej, že pri 36 letih, in to zaradi iste bolezni. Vse to mi ne daje nekega zaupanja v teorijo dobrih genov. Seveda geni igrajo vlogo pri določenih podedovanih lastnostih, toda če bi ne bi spremenila svojih slabih prehranjevalnih navad, danes ne bi mogla odgovarjati na vaša vprašanja. Tudi mnoge sestre od moje babice so umrle zgodaj in trdim, da je bil glavni krivec njihov nezdrav življenjski stil.

Ste doživljali kakšno krizo pri prehodu na presno vegansko hrano? Kako ste ohranjali motivacijo?

Na srečo nisem imela nobene krize, toda razumem, da mnogo ljudi ima določene probleme pri prehodu na presno hrano, pojavijo se jim izpuščaji na koži, glavoboli in drugi simptomi. To so ponavadi posledice razstrupljanja, ki se začne odvijati v telesu. Odkar sem začela to potovanje k zdravju, me je vedno vodila močna želja, da ohranjam dobro počutje, dober izgled, da sem vitalna, živahna, okretna, močna, da sem miselno in fizično v dobri formi.

odlomek od tukaj >>>>

V petek sem dobila sms, dobila sem ga naslednji dan. Napisala je, da je vse v redu in da so jo lepo sprejeli, v soboto je napisala, da sta s fantom v kempu v bližini. In da je vse perfektno, samo da dežuje. Hm… bilo je zelo čudno, da mi je pošiljala take “ljubezenske” mejle, saj se doma nikoli noče pogovarjat z mano. Kaj šele, da bi mi kaj povedala o njenih fantih…

Potem je napisala še sms v torek… da še vedno pada dež. In potem je v sredo napisala, da je nehalo padat, ampak da drugi dan prihaja domov… kako v četrtek, če si rekla v soboto…

Potem v četrtek čakam na sms. Nič cel dan. Sem mislila, da se je zmotla.

Kar vseeno napišem ob osmih zvečer sms: “Kdaj že prideš?”

Odgovori: “Sem na letalu, okol desetih pridemo na Brnik, najbrž ne bo nobenga busa več, bom morala s taxijem pridt”.

A nisi mogla prej povedat, bi pogledala, kdaj vozi kakšen avtobus al pa vprašala soseda, če te gre iskat.

Pregledam vse poti do Brnika in Ljubljane in ugotovim, da avtobus tja ne vozi ob praznikih (bil je 2.maj, praznik) po deseti uri zvečer. Prečekiram taxije in ostalo in ji napišem sms, kar sem dobila.

In potem čakamo… Pride on pol enajstih. V rokah imaMcDonalds… Vsa vesela je, da mi lupčka. Zelo se razveseli bratca in sestrice.

Gre hitro v sobo kazat sestri fotke.

In to je to.

Naslednji dan je bilo že vse tako, kot da nikoli nikamor ne bi šla.

Kufer še zdaj ni pospravljen od takrat. Njena omara je taka, da bolje ne glej, pol oblek je noter, pol obleke na tleh. Nikoli, res nikoli ne najde svojih stvari za oblečt in me sprašuje, kam sem dala njen modrc-majčko – pajkice. če sem vidla tisto majčko-srajco-jakno… Stvari ma tolk za oblečt, k jih js nisem imela v celem življenju. Ima pač omico šiviljo in vse dobi zašito, kar hoče, samo povedat mora, kaj bi rada. pač, kar pričakuje, to vedno dobi.

Ko je prišla nazaj, sem našla njen you-tube kanal in sem se nanj naročila.

Odkrila sem, da si je naredila piercing na sredi jezika. Ne morem razumeti, kako se lahko to komu zdi fajn.

Aja, vprašala sem jo, kolk je plačala taxi za nazaj … 35 evrov, mi je dal popust, hotel je imeti 45 evrov.

Mhm.

Te je blo kej strah na avionu. Ne.

A je kej treslo? Mal.

Evo… to je bilo drugega maja, pred dvajsetimi dnevi in jaz sem že skoraj vse pozabla…

Včeraj je poštar prinesel foto album iz Švice.

Seveda ga ni pokazala, Midva z Mikijem sva ga šla na skrivaj gledat (ne okol govort) in našla noter mlado punco in mladega fanta, ki kažeta jezik, včasih s piercingom, včasih ne, se lupčkata in pozirata na milijon načinov.

Karkoli se je začelo v jezi, konča v sramu.

V svojem srcu sprejemam svoje popolno bitje.
Sprejemam, da je radost, ki si jo želim, že v mojem življenju.
Sprejemam, da je ljubezen, za katero sem molil-a, že znotraj mene.
Sprejemam, da je mir, za katerega sem prosil-a, že moja realnost.
Sprejemam, da obilje po katerem sem spraševal-a, že polni moje življenje.

V svoji resnici sprejemam svoje popolno bitje.
Prevzemam odgovornost za moje lastne kreacije
In za vse, kar je v mojem življenju.
Prepoznavam moč Duha, ki je v meni
In vem, da je vse, kakor naj bi bilo.

V svoji modrosti sprejemam svoje popolno bitje.
Moje lekcije sem sam-a skrbno izbral-a
In zdaj hodim skoznje v polnem izkušanju.
Moja pot me vodi na sveto potovanje z božanskim namenom.
Moje izkušnje postajajo del Vsega- Kar- Je.

V svojem vedenju sprejemam svoje popolno bitje.
V tem trenutku sedim na svojem zlatem stolu
In vem, da sem angel svetlobe.
Gledam zlati pladenj – darilo Duha
In vem, da so vse moje želje že uresničene.

V svoji ljubezni do sebe sprejemam svoje popolno bitje.
Nobenih sodb ali bremen si ne nalagam.
Sprejemam, da mi je bilo vse v moji preteklosti dano z ljubeznijo.
Sprejemam, da v tem trenutku vse prihaja k meni z ljubeznijo.
Sprejemam, da bo v moji prihodnosti še več ljubezni.

V svojem Bitju sprejemam svojo popolnost.

In tako je.

Linda: Vse, na kar smo se lahko zanesli doslej, nas je razočaralo. Kar je doslej delovalo, ne deluje več. Komu naj človek torej zaupa? Iz sporočil, ki jih zdaj prejemamo, je jasno, da le sebi, in tako se bo spremenilo vse. Zanesti se moramo nase.
Geoffrey: Tistim, ki čakajo, da se bo 21. decembra zgodilo nekaj velikega za svet, da bo morda pristala vesoljska ladja ali kaj podobnega, želim postaviti vprašanje: kaj boste storili 22. decembra? Boste takrat izbrali nov datum, morda leto 2020? Ali se boste zaustavili in si rekli: na svetu je zdaj zelo veliko energije. Kaj bom z njo naredil v življenju? Mislim, da je kar nekaj ljudi v depresiji in pričakujejo, da se bo nekaj zgodilo. In če se ne bo, bodo razočarani in prepričani, da bo njihovo življenje še naprej teklo po starem. Ni treba, da je tako, in ni nam treba čakati na 22. december. Vse se lahko zgodi prav zdaj in vse je stvar odločitve in razumevanja, da ste ustvarjalno bitje. To, kar izberete, se bo zgodilo, morda ne do najmanjše podrobnosti ali na izbran način. Tako se lahko odločite, da boste živeli bogato radostno življenje. Naj vas podrobnosti ne skrbijo, samo vstopite v to izkušnjo. V sedanjem času je pomembna samostojnost, osebna svoboda. Zdaj opuščamo stare vzorce in programe, a tudi plasti masovne zavesti, to so kulturna pogojevanja, vladni sistemi, finančne energije. Z opuščanjem ne mislim, da bi morali dvigniti z banke ves denar ali zbežati v drugo državo. To zgolj pomeni, da bi morali vsi ti sistemi služiti vam. Žal smo si ljudje dovolili, da mi služimo njim. Zdaj je čas, da spremenimo najprej notranje zaznave, da sprejmemo svojo svobodo in suverenost. Adamus Saint Germain je že večkrat postavil vprašanje, ali ima človek svobodno voljo. Veliko ljudi mu je v jezi odgovorilo, da jo seveda imamo. A povedal je, da je tako res bilo, a smo se ji odpovedali in jo dali nečemu ali nekomu drugemu. Pravi, da se v resnici ne odločamo v življenju, razen kakšne barve nogavic si bomo izbrali in kaj bomo jedli za kosilo. Prava svoboda je v tem, da prevzamete odgovornost za vse, kar naredite, in nikoli nikogar ne krivite za nič. Takrat rečete: sem to, kar sem, suvereno bitje, ustvarjam svojo stvarnost in nimam želje, da bi posegal v resničnost kogarkoli drugega. Sprejemam drugega takega, kot je, in sebe takega, kot sem.

Tekst: Maša Čermak, odlomek od tukaj >>>>

objavil: @grasscraig

Jaz… :”Kaj?”

Ona… :”Z avionom, on vse plača.”

Jaz: “Kdo pa je, kaj pa počne?”

Ona: “Star je dvajset let, poznava se z morja, je glasbenik, živijo v hiši v Zuerichu z mamo, očetom in bratom…”.Jaz: “Kaj pa avion, te ni strah?”

Ona: “Ja, mal…”

Oči se ji zasvetijo. Opazim solzice v očeh. Čisto malo, toliko, da zablisknejo. Kot da bi rekla… mami, a veš, kolk me je strah… A ti me boš kar pustila? Kar  samo in to z avionom in še k temu fantu, pr katerem lahko za vedno ostanem…

In jaz, kot da bi ji odgovorila: Kaj pa naj ti rečem? A ne je te ne pustim? Potem pa na boš šla, al kaj.  Jaz sem v tvojih letih hodila povsod naokoli, pa staršem sploh povedala nisem, kje sem. Zlagala sem se. Preštopala sem Italijo po dolgem in počez, sama sem se vozila z ladjo do Dubrovnika in nazaj… Nikoli se mi ni nič zgodilo.

***

Teden dni pred odhodom poslušam pogovor med mojo mamo in njo … Kot da bi poslušala mojo mamo, ki mi je “pridigala”, ko sem bila jaz toliko stara…

Jaz ne sprašujem nič. Kaj naj sprašujem. Sama bo morala iti skozi to. Ne bom ji pridigala, saj ve, da sem tukaj, če karkoli rabi.

***

Petek, dan, ko je bil njen polet, pride prej iz šole. Čez dve uri ima letalo. Tam mora biti dve uri prej. Vsa živčna je. Reisefieber pa to. Je sirovo štručko, če bom pol. Ne bom hvala. Da jo boli trebuh, da jo je una na postaji nadrla, da jo je… strah.

Kaj če te bit strah? Kaj se ti lahko zgodi? Ko prideš na letališče greš najprej na informacije in tam zveš vse, kar rabiš. Če karkoli ne veš, vprašaj, vprašaj, vprašaj.

Ona pravi, kako ji gre vse na živce.

In jaz… Ja, potem pa ne pojdi!

Me čudno pogleda in zavije z očmi. Rečem ji, naj si vzame knjigo, kadarkoli gre na kakšno potovanje, naj vzame s sabo knjigo… tako kot smo vedno jemali s sabo k zdravniku ali kjerkoli je bilo treba čakat.

Išče kakšno knjigo… nobena ni taprava… kaj je že ta “Ko zorijo jagode”… o njej so posneli film, tista punca, ki je je igrala glavno vlogo je živela tukaj nasproti mene in sva včasih istočasno odprli roleto zjutraj in se naglas smejali…

Še dvakrat stehta svojo torbo… deset kil, dovoljeno je dvajset.

Dijo mami, zažvrgoli. Nobenega ljubčka, to že dolgo ne, samo če se zgodi res kaj izjemnega… Če bi zmagali na Evroviziji ali kaj takega.

In že je ni več.

Zvečer dobim sms, da so jo krasno sprejeli in da je njegova mama super… In da je hiša tolk nebeško lepa. No, ni napisala tako… pozabla sem.

Podpirajo Angelino Jolie, ki si je dala odstraniti zdravo tkivo iz dojk. Slovenci bi si kar odstranili zdrave dele svojega telesa, saj vendar obstaja možnost, da nekega dne zbolijo.

So najbolj grobi do ljudi, ki jih imajo najraje.

Slovenci niso srečni, če niso nesrečni.

Kot nacija so v stanju obupa ali pa najboljše – v agresiji.

Čas je, da se to grozno čustveno  stanje Slovencev dvigne.

Ampak to je daleč od resničnosti. Na pot so nam poslana različna razmerja z ljudmi in od vseh včasih ne moremo pobegniti. Sodelavci, sosedje, nekdanji partnerji, na katere nas vežejo otroci … Kaj bomo storili? Drugih ne moremo spreminjati, torej na ostane samo to, da spremenimo sebe in svoj pogled nanje. Če vas na nekoga vežejo neprijetna čustva in privrejo na dan vsakič, ko imamo opraviti s tem človekom, imamo težavo mi… Ko pa nam uspe pretrgati v sebi takšen čustveni naboj in sprejeti takšnega, kakršen je, nam je lažje. Sicer pa je največkrat res, da je življenje samo po sebi maš največji učitelj. Kaj vse nam prinaša in kako nepredvidljivo je! Nikdar si nisem mislila, da bom imela kar pet otrok, dva nekdanja moža in bom toliko let delala pred kamerami! A vse se obrača natanko tako, kot je prav, čeprav se najprej zdi, da se podira svet. In če se lekcije ne naučimo, nam je poslana nova, še težja, da bi vendarle spregledali. Če zakopljemo glavo v pesek in se še naprej delamo, da ni nič narobe, se zgodi, da zbolimo, umremo, zapusti nas partner, izgubimo službo ipd. Torej nekaj, kar nas prisili v učenje.

odlomek od tu

wiki