
berite več tukaj
berite več tukaj
objavila Ana od od srca
Še dobro, da človek ni keramika, četudi je iz gline . . . (keramos/gr/=glina)
Vsaj žgani (še) nismo, torej manj uporabni in manj drobljivi. Čudež(ni) smo, vsaka primerjava je le zasilna, pa če je še bolj silna!
Svobodni pa smo, da vsako razpoko objokujemo ali pa v črepinje (ostrakon, črepinja, od tod ostrakizem, črepinjska sodba) vržemo in iz še ne uporabljene gline kaj novega oblikujemo. (turdusov komentar)
Te čase je v svoji domovini Andreja Godnič, nuna, ki me s svojo pristnostjo gane.
Pred petimi leti je šla v Peru in do letos pomladi živela tam z domačini na višini 3.900 m nad morjem v Pukaráju (zdaj je v Limi).
slika in tekst Ana od srca
Neki tip se med vožnjo proti njemu neznanemu mestu zave, da se je izgubil.
Zagleda moškega ob cesti in ga prosi za pomoč:
“Oprostite, mi lahko pomagate? Obljubil sem prijatelju, da se ob dveh dobiva, sedaj pa zamujam in sploh ne vem, kje sem …”
“Seveda bom pomagal. Ste na zemljepisni širini Sever 44*30′18″ in na zemljepisni dolžini Vzhod 18*36′20″, in ura je 12.23 in 35 sekund, danes pa je 2. marec 2013, temperatura pa je 10 stopinj Celzija.”
Človek v avtu začudeno gleda in vpraša: “Vi ste pa gotovo javni uslužbenec, a ne ?!”
Ta mu odgovori: “Res je. Kako ste pa to ugotovili?”
Moški v avtu odgovori: “Ker je vse, kar ste mi povedali, tehnično gledano, brezhibno, v praksi pa je popolnoma neuporabno. Saj sem kljub vašim natančnim informacijam na istem, kot sem bil prej …”
Tip na cesti ga jezno vpraša: “Vi ste pa gotovo politik, a ne?”
Tip v avtu je dokaj presenečen: “Res je … po čem pa to sklepate?”
Moški s ceste mu odgovori: “Dokaj enostavno: vi ne veste, kje ste, niti ne veste, kako ste do sem prišli, in še manj, v katero smer bi morali iti. Nekomu ste obljubili nekaj, česar ne morete izpolniti, in sedaj upate, da vam bo nekdo drug rešil težavo. Pravzaprav ste v istem dreku, v katerem ste bili, preden sva se srečala … Le da iz nekega čudnega razloga sedaj izgleda, kot da sem za to kriv jaz!!”
Gospod, Bog moje rešitve,
podnevi vpijem, ponoči sem pred tabo.
Naj pride pred tebe moja molitev,
nagni svoje uho k mojemu ječanju.
Zakaj moja duša se je nasitila z nesrečami,
moje življenje je prispelo do podzemlja.
Prištet sem med tiste, ki se pogrezajo v jamo,
postal sem kakor mož brez moči.
Med mrtve pripuščen,
sem kakor prebodeni, ki ležijo v grobu,
ki se jih več ne spominjaš,
saj oni so odrezani od tvoje roke.
Položil si me v spodnjo jamo,
v temine, v globine.
Vame se je uprla tvoja srditost,
vsem svojim valovom si dal udarjati obme.
Moje znance si oddaljil od mene,
postavil si me, da sem jim v gnus,
zaprt sem, ne morem iti ven.
Moje oko je postalo motno zaradi bede, (več …)
- Nikoli ne izpustite priložnosti za zabavo.
- Ko ljubljena oseba pride domov, vedno stecite k njej in jo pozdravite.
- Vzemite si čas za počitek in se raztegnite, preden vstanete.
- Bodite zvesti.
- Nikoli se ne pretvarjajte, da ste nekaj, kar niste.
- Izogibajte se ugrizu, kadar je dovolj, če samo zarenčite.
- Ko ste srečni, plešite naokoli in migajte s celotnim telesom.
- Spletite vezi s svojimi najbližjimi.
- Naj vas prevzame narava, svež zrak in veter v laseh.
- Najdite radost v vsakodnevnih stvareh – včasih zadostuje že dolg sprehod.
Pri Ani sva se pogovarjali o zakonu privlačnosti in trdila sem, da si vse. kar se ma, zgodi prikličemo s svojimi mislimi (tukaj). Potem je ona objavila post, ki ga v celoti objavljam spodaj, kjer ji odgovarjam na njene naštete primere. Na eDnevniku žal zaradi primitivne gonje proti meni tega ne morem naredit.
1. Grem po cesti in razmišljam:” Joj, samo da ne srečam tega zoprneža …” In ga srečam. To da je zakon privlačnosti. Če na nekaj mislimo, se bo tisto zgodilo. – Tako nekako razumem ene misli, zapisane na blogu. Meni se zdi to poenostavljanje, veliko poenostavljanje. Tudi jaz si kdaj prav nič ne želim srečati kakšnega posameznika, vendar pa jemljem taka srečanja kot nekaj, kar je najbrž potrebno (saj naključij menda ni) – morda meni, morda tisti osebi. Dostikrat se mi zdi, da drugi potrebuje mene – bolj kot jaz njega.Zato skušam videti človeka, ki mi je bil poslan na pot, jaz pa mu morem podariti morda vsaj “dober dan”. Kaj pa, če je to edini “dober dan” v njegovem dnevu? Edini z nasmehom in s pogledom v oči? (več …)
Z denarjem lahko kupiš hišo, ne moreš pa miru v njej.
Z denarjem lahko kupiš uro, ne moreš pa časa.
Z denarjem lahko kupiš posteljo, ne pa spanca.
Z denarjem lahko kupiš knjigo, ne pa znanja.
Z denarjem lahko kupiš zdravnika, ne pa zdravja.
Z denarjem lahko kupiš položaj, ne moreš pa ugleda.
Z denarjem lahko kupiš kri, a ne življenja.
Z denarjem lahko kupiš seks, ne pa ljubezni.
napisala Ana Kos
Nisem tista, ki bi hotela soditi drugim, le kdaj pa kdaj povem svoje mnenje o kom v zvezi s kakšnimi spornimi stvarmi. Raje povem o dejanjih, ki po mojem mnenju niso prava.
Počasi, tekom let, sem prišla do zaključka, da ljudje živimo blizu skupaj in da je odrešujoče, če zmoremo res živeti skupaj (ker biti skupaj je silno lepo!), če moremo najti tisto, kar nas povezuje, kar je tisto, kar vendar čutimo vsi ali vsaj večina kot vrednoto … In to, kar vidimo različno, naj ne bi bilo tisto, ki bi nas delalo sovražnike drug drugemu.
Ne maram ne na desnici ne na levici natolcevanja čez druge, sploh pa ne slabšalnega in ponižujočega govorjenja in sploh ne maram nepreverjenih resnic.
Teh je pa ogromno. Se mi zdi.
Središče mojega zanimanja marsikakšna “desničarska” ali “RKC” tema ni, ker svet gledam s svojimi očmi in me nekatere stvari ne zanimajo tako zelo, da bi se jim veliko posvečala.
Verjetno je ljudem, ki so mi vsaj malo bližnji, jasno, kaj imam posebej rada.
Rabin Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska.
Ko sta ravno končala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi.
Rabin je pričakoval solze in jezo.
Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala.
Kmalu sta začela graditi nov grad.
Rabin je dejal: “Spoznal sem, da sta me otroka naučila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, pa če jih ustvarjamo še toliko časa in z veliko energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke.”
Ob eni od takih priložnosti je nastal tudi tale plakat.
Nanj smo napisali Jezusovo sporočilo:
da se ljubite med seboj,
kakor sem vas jaz ljubil.
(Jn 13, 34)
In vsak otrok je narisal “ljubezen”.
V neki kitajski vasici je živel reven Kitajec, ki je vse svoje življenje trdo delal. Največ, kar je imel, je bil sin edinec. Naučil ga je brati in pisati, postopoma ga je vpeljal v kaligrafijo, in to je bilo tako rekoč vse, kar mu je dal.
Umirajoči oče je žalostnemu sinu izročil dve škatlici, črno in belo, ter dejal sinu:
“Na žalost nimam nič, kar bi ti dal … samo ti dve škatlici imam. Zapomni si: dobro ju varuj. Če ti bo nekega v življenju dne silno težko, odpri belo škatlico. In ko ti bo šlo zelo dobro, odpri črno.”
Potem je oče umrl.
Sin je z vso spoštljivostjo pokopal očeta, nato pa vzel vse, kar je imel, svojo skledo, palčke, oblačilo in obe škatlici, vse zavezal v culo in odšel v svet služit kruh.
Opravljal je najtežja dela pri gospodarjih, ki so ga izkoriščali, spal je na prostem … Pozimi je bil vesel, če mu je kdo pustil, da prenoči na zemljenih tleh hleva. Postal je zgaran, nesrečen in obupan. Po nekaj letih takega življenja je bil še vedno zelo reven in komaj se je preživljal. (več …)
Ene stvari so posebej posebno lepe takrat, ko je otrok “micen”. Ko je tolikšen, da ga, svoj mali veliki svet, mama nosi v sebi, v svojem naročju, tam ga hrani in ljubi in neguje …
In ko se ta mali veliki svet osamosvoji in zadiha sam, brez mamine “cevke za kisik”, so posebno posebni trenutki spet prav posebni … Mama svoj mali velik svet lahko nosi v naročju, čisto pri srcu in dihata skupaj. A vendar oba vsak zase. (več …)
A odpuščanje ni lahka stvar. Sploh tedaj, ko je dokončno zvedela, da so vsi njeni pobiti, oče, mama in oba brata, ki sta bila tedaj v Ruandi. Zvedela je precej o njihovi mučeniški smrti. V tolažbo ji je bilo, ker je tako vedela, da so umrli res junaške smrti.
Za mamo in enega brata je zvedela, kje so ju zagrebli, in prosila je za izkop in pokop na pokopališču.
Kolikokrat je spet tema zgrabila njeno srce, kolikokrat je komaj dihala od teže, od bolečine.
Odrešujoče so bile sanje, v katerih ji je rekel njen ljubi brat Damascene iz nebes: “Čakali te bomo tu, ljuba sestra. Zdaj pa ozdravi svoje srce. Ljubiti moraš in odpustiti tistim, ki so se pregrešili proti nam.”
Vedno znova je vstala, vedno znova odpuščala, tudi morilcem svojih najdražjih. Vodjo tolpe, ki je umorila njene domače in ki je iskala tudi njo, je obiskala potem, ko je bil zaprt v ječi.
Rekla mu je: “Odpuščam ti.”
Vedela je, da brez tega ne more živeti na novo … Župan, ki je omogočil srečanje, je bil besen: “Kaj je bilo to, Immaculee? Ta človek je umoril tvojo družino. /…/ In ti si mu odpustila! Kako lahko to storiš? Zakaj si to storila?”
“Odpuščanje je vse, kar lahko ponudim.”
*
odlomek od tukaj >>>>
Evropski parlamentarci bodo v sredo, 13. 3. na plenarnem zasedanju glasovali o Skupni kmetijski politiki 2014 – 2020. Okoljske in ekokmetijske organizacije smo na ravni EU pripravile poziv, naj glasujejo za resnično zeleno in družbi koristno skupno kmetijsko politiko – Evropski parlament je namreč še zadnja inštanca, ki lahko reši sedanje popolnoma zablodele predloge držav članic in Komisije.
Seveda to ni edino, kar smo naredili, vloženega je bilo že ogromno dela … Žal večina držav članic in konvencionalni kmetijski lobiji nočejo sprememb.
Poziv “Please vote for a farming policy that protects and restores nature” lahko preberemo na spletni strani.
Tudi vsak slovenski glas je izjemno dragocen – več ko bo glasov iz Slovenije, bolj bo našim predstavnikom jasno, da nam ni vseeno, kako glasujejo.
Prosim, storite to še danes!
Prihod v Rim ni bil ravno veličasten. Za skupino, v kateri sem bila jaz, bilo nas je kakšnih 16 ali morda kakšen več, niso našli prostora
. No ja, bilo je prvo tovrstno romanje, organizacija pač ni bila popolna. Veliko časa je minilo, preden so za nas našli neko osnovno šolo, potem smo že pozno zvečer dobesedno romali po Rimu in iskali tisto šolo. Ne vem, kako dolga pot je bila pred nami, vem pa, da sem bila pošteno utrujena, seveda smo tudi nosili s seboj vso prtljago, tudi spalne vreče.
In ko smo tako blodili po temačnih ulicah – mislim, da je bil ravno dan bo božiču – je nekdo začel peti pesem: “Poslušajte vsi ljudje”.
Pritegnili smo vsi in glasno prepevali:
Ko pa v mesto prideta,
prenočišče iščeta,
oj ti mesto betlehemsko,
ti nas nočeš prenočit …”
Seveda smo zelo poudarili: “…ti nas nočeš prenočit!” (več …)
jo dajam iz rok,
ki so jo oklepale . . .
naj odleti iz kletke
mojega dotrajanega telesa!
Tudi navade so, obnašanje je
izročilo prednikov potomcem,
vročimo jim tisto, kar se
nam zdi vredno – nujno
za dobro življenje
in lepo smrt.
~ Turdus
Metoroidi so telesa, pravzaprav manjši asteroidi, ki krožijo v orbiti okrog Sonca. Mednarodna astronomska zveza (IAU) ne podaja natančne razlage, kakšna je razlika med meteoroidom in asteroidom. Neuradno smatramo vsa telesa, ki so večja od premera 10 m, za asteroide, vsa telesa, manjša od 10 m, pa za meteoroide. Meteorit je le telo, ki preživi pot skozi atmosfero in pade na Zemljo. V resnici zelo majhen odstotek meteoroidov preživi atmosfero in tako postanejo meteoriti.
Ocenjujejo, da vsako leto na Zemljo pade kar okoli 37.000 – 78.000 ton meteoroidov. Veliko večino te mase predstavlja nenevaren mikroskopsko majhen prah. Vsako leto pa na Zemljo pade tudi nekaj meteoritov, ki so dovolj veliki, da povzročijo nastanek manjših kraterjev. (več …)
Kontracepcijske tablete. No, te tablete v resnici niso zdravila – saj plodnost oz. posledica plodnosti – nosečnost – nikakor ni bolezen, torej je ni potrebno zdraviti! No, zdajle se ne bom razpisovala o teh tabletah – čeprav se že precej dolgo pripravljam, da bi se -, pač pa bom napisala le to, da po 50 letih uporabe “tabletke” ugotavljajo vpliv tudi na okolje, vpliv, ki je zaskrbljujoč – ugotavljajo, da hormoni iz kontracepcijskih tablet po urinu žensk, ki jih zaužijejo, uidejo skozi odplake, žal, celo v pitno vodo.
In povezujejo moško neplodnost z zauživanjem vsega tega, kar nam narava vrača. Vrača nam to, kar ji dajemo.
Tako še bolj mislim, da to, da bi strupe zadržali z neko posebno kanalizacijo (kot pravi v prispevku o ribah Jerker Fick), ni rešitev. Rešitev je možna samo v naravnem življenju! V res naravnem. Sicer kopljemo grobove sami sebi in potomcem!
###
preberi cel prispevek
Bil je mučenec, ki je za časa cesarja Klavdija II. l. 269 ali 270 umrl mučeniške smrti za krščansko vero. Ker njegovo ime izhaja iz besede “valens” (zdrav, močan), so se mu začeli priporočati za zdravje. Ker pa je njegov praznik ponavadi v predpustu in so bile v tem času zelo pogoste poroke (včasih je bilo tako - in v postu in adventu sploh ni bilo porok), so se mu začeli priporočati mladoporočenci in sploh zaljubljenci.
Velja tudi, da Valentin prinese ”ključe do korenin”. Sv. Valentinu se priporočajo tudi mladostniki (pomlad – čas mladih ljubezni), čebelarji (čebele se začnejo prebujati iz zimskega spanja), bolniki za zdravje oči in za pravo spoznanje, pogled duše (legenda govori o ozdravljenju slepe deklice), epileptiki(neka legenda govori o ozdravljenju božjastnega fantka). Na Slovenskem je ta svetnik zelo znan in češčen, samo valentinovo, praznovanje z darilci, se je pa “razpaslo” šele v zadnjem dobrem desetletju …
Ni največji bedak tisti,
ki ne zna brati,
temveč tisti, ki misli,
da je vse, kar prebere, resnica.
(Ivo Andrić)
**********
objavila Ana od srca, preberite vse
Veliko ljudi je podobnih velikemu tovornjaku, polnem smeti.
Tekajo naokoli polni smeti, polni jeze, sovraštva in razočaranja. In ko se njihovih smeti vse več, potrebujejo prostor, da te svoje smeti nekam odložijo. In včasih jih odložijo kar na najbližje ljudi ali pa na kogarkoli.
Najbolje je: ne jemati tega osebno. Najbolje je le nasmehniti se, prijazno pomahati, zaželiti jim dobro … in iti naprej.
Ne sprejmimo njihovih smeti in ne širimo nato teh smeti naprej na svoje sodelavke in sodelavce, družino, naključne ljudi na cesti itd.”
Takemu umirjenemu in res prijaznemu načinu reagiranja na neprijetne situacije jaz sedaj imenujem zakon tovornjaka za smeti.
Vsak od nas se odloči in odloča (vsak dan znova), kam bo stresal svoje smeti.
Vsi moremo delati za boljši svet!