Tagane Objave ‘ avdicija’

Mami, mami, kje si? O moj, bog! O moj, bog! Mami, kjer si????

Ponedeljek, Februar 4th, 2013

Te besede se razlegajo po celem bloku. Laufam iz prvega nadstropja s polnimi rokami perila, skoraj padem po stopnicah, s čelom pritisnem na stikalo, da ugasnem luč na hodniku, ne vem, kako sem odprla vrata stanovanja, tam vsi trije moji otroci, strašen direndaj. Iza leži na postelji v dnevni sobi, okoli nje je vse razmetano, jakna je na mizi, rokav je zadel ob vazo, da se je nagnila in se naslanja na jakno, še malo, pa bo voda začela iz nje teči. Kiki ima prižgano Hano Montano, Iza govori po telefonu, Miki pa skače v krogu po eni nogi.

Čisto rdeča je v obraz in stalno ponavlja: “O moj bog. O moj bog!”

Vidim, da ni nihče ranjen, kaj šele mrtev… nihče ni v smrtni nevarnosti, nihče se ni porezal z nožem, opekel z vročo vodo, nihče ni vtaknil prsta v vtičnico – aja, so že toliko veliki, da tega ne počnejo več… (več …)

  • Share/Bookmark

Nikoli ne obupaj! Res nikoli!

Ponedeljek, Januar 31st, 2011

Ko se je moj prvi otrok rodil, sem hotela narediti vse zanj. Res vse. No, z njenim očetom nisem imela veliko sreče. Zato sem se pač osredotočila na otroka. Živeli smo na Dunaju. Imela je svojo šiviljo. To je bila njena omica, ki ji je šivala stvari, kot se za princesko spodobi. Še vedno ji šiva.

Ko je bila stara ene štiri leta, sem začela z njo hoditi v bližnji zadružni dom (tam se reče Haus der Begegnung), kjer je imela ena Kitajka za otroke enkrat na teden balet, ples, šport, itd. Ko je bila stara pet let, sem jo dala v Kozervatorij v balet. Tam je zdržala samo dve leti, ker je rekla, da balet ni kul. V šoli se je začela učiti jazz-balet. In hkrati igrati na kitaro. In potem se je z desetimi leti vpisala na šolo mjuzikla, kjer je nastopala v dveh predstavah. Tam se je učila plesati, peti in igrati. Vsako soboto in nedeljo je imela tam vaje. Dve leti. (več …)

  • Share/Bookmark

10210

Nedelja, Januar 30th, 2011

((((Joj, kako se mi ne da pisat, kako se mi ne da… A, če ne bom zdaj napisala, se mi jutri sploh ne bo več dalo… In to pišem samo zaradi tega, ker sem toliko vložila v mojo hčerko… Pa ne, da bi si zdaj pripenjala zasluge za narod ali karkoli. Ampak… enostavno vem, da bo moja hči daleč prišla. In brez mene pač tega, kar je dosegla ne bi mogla doseči… Če samo pomislim, koliko energije sem vložila v njo, še ko smo živeli na Dunaju… da sem jo “vlekla”… najprej v vrtec… pa na balet, pa na jazz-balet… Živeli sva v groznih okoliščinah… jaz nisem imela niti papirjev za delo… Na Dunaju sem šla najmanj desetkrat z njo na raznorazne avdicije. In na koncu sem jo “porinila” v šolo za mjuzikal, kjer je imela dve predstavi. In na karaoke smo hodili v Donauplexx. Kako grozno se je ona obnašala do mene… Njena družina iz Avstrije jo je hotela zadržati tam, na Dunaju, da sploh ne bi prišla k meni, v Slovenijo… In… a je bil to znak???? Avdicija je bila v hotelu, ki se imenuje po Avstriji in je na Dunajski cesti v Ljubljani… Ne, čisto zares ni naključij v našem življenju. Definitivno jih ni.)))) (več …)

  • Share/Bookmark

Kuge, napačnih prepričanj in butastih vprašanj najstnikov nas reši, o Gospod!

Nedelja, Januar 30th, 2011

Moja najstnica je imela avdicijo. Ki ji bo spremenila življenje. Postala bo zvezda. roll Se hecam. Avdicijo je imela pač in… cela hiša je bila obrnjena narobe in Lara je morala pri njej prespat, da ni živčna in da igra njeno baby-sitterko… In ob desetih zvečer smo šli kupit pizzo v bližnjo pizzerijo, da otroci niso umrli od lakote…

V glavnem… opisujem dogajanje eno uro pred avdicijo: Že včeraj me je vprašala, kje je njena bluza z rozastimi pikicami. Ja, kje. V tvoji sobi… Nikjer ne najdem. Samo nehaj mene spraševati, ker vedno jaz najdem tvoje stvari v tvoji sobi, kje pa. Si pogledala pod posteljo? Si pogledala za omaro? Si pogledala v eni izmed štirideset vrečk, ki jih imaš na tleh?

Vse sem pogledala. Nikjer ni.OK, pojdi pogledat v sušilnico. Mogoče je tam… mogoče pa je kdo ukrad… Kdo bi ukradel tvojo grdo srajco. Kako lahko rečeš grda… (več …)

  • Share/Bookmark