dajana

klik

klik

Kaj so nas učili naši starši? Pač to in tako, kakor so sami najbolje vedeli in znali. Marsikdaj pa nas niso nič učili, le poslušali smo v kritiko – kako ne znamo tega in onega… čeprav smo naredili kaj bolje od njih. Ljubezni je bil bolj malo, saj na tem prostoru marsikdo misli, da ljubezen kvari otroke. Tako se tukaj čustva skrivajo. Ljudi je sram pokazati svoja čustva – ljubezen do otrok, kar pa je otroka daleč najbolj pomembno! Tako marsikateri otrok na tem prostoru raste brez ali z malo ljubezni od svojih staršev, ki tega nikakor niso mogli pokazati. Razumeti moramo, da so nas naši starši imeli radi, le da tega pač v glavnem niso znali povedat ali pokazat. Razen tega so nas naši starši učili, da je uspeh nekaj, zakar je treba grozno garati in se mučiti. (več …)

Že dolgo od tega – kakšnih deset let nazaj – sem gledala dokumentarno oddajo o nemških bogataših. Kazali so najbogatejše Nemce. Nekateri so odprli vrata svojih domov, druge so obiskali na Syltu –  zelo priljubljen otok za tiste, ki imajo več pod palcem in imajo tam vikende.

Ni bilo nič posebnega in nič takega, da bi “dol padla”. Mene lepe hiše in lepi avti ne fascinirajo. Mene “stvari” res ne fascinirajo. A zamislila sem se nad neko žensko, ki jo je čakal livriran šofer dopoldan, ko je pozajtrkovala (ni manjkal šampanjec) in jo odpeljal k frizerju. Vsak dan hodi k frizerju. Pred frizerajem jo je že čakal njen najljubši frizer in ji ponudil šampanjec. Potem je imela zelo težko nalogo, morala se je odločiti, kje bo tokrat s svojim možem, jedla. Spet šampanjec. Potem jo pokaže še popoldan v limuzini, ki jo odpelje domov. Noter je seveda pokazala hladilnik poln šampanjca.

Povem vam samo eno, ko bom jaz imela denar, ne bom ob vsaki priliki pila alkohola. V bistvu se na meni ne bo spremenilo čisto nič. Mogoče bom si bom kupila kaj za oblečt, da ne bom več jemala na skrivaj stvari od moje tavelike (še dobro, da imava enake mere).

In to je to.

Zakaj potem nimamo denarja? Zato, ker mislimo misli pomanjkanja, ker nas je strah, ker smo zavistni, ker smo fouš tajkunom, ker udarjamo po tistih, ki imajo denar, ker objavljamo sezname, tistih, ki so dobili denar, mi pa smo tako pošteni in pridni, pa ga nimamo… joj, joj, joj, kakšna krivica!!!!!! Kakšna žalost. Kakšna grozna, strašna usoda………….Tak človek ne bo nikoli in nikdar dobil denarja ))))))). Tisti, ki kritizira, bo dobil samo kritiko nazaj. Tisti, ki jamra, bo dobil samo jamranje nazaj, tisti, ki je fouš, bo zbolel (ne vem na kateri organ deluje zavist)… To je to, kar dobite nazaj. Denar bo začel pritekati k vam, ko boste začeli (kronično) verjeti, da obstaja obilje vsenaokoli nas in da si ga zaslužite…

Dokler pa pač mislite, da si ga ne zaslužite… ga pod nobenim pogojem ne morete imeti. Pika.

Ker smo ljudje navajeni deliti ljudi in šteti, koliko denarja ima nekdo, koliko lastnine ima nekdo in se primerjati z drugimi. A ne moremo se primerjati z drugimi, lahko se primerjamo samo sabo – prej in zdaj! Delitve ljudi so vedno posledica primerjanja in prepričanja, da na svetu obstaja pomanjkanje!

Na svetu obstaja obilje. A tisti, ki so v žalosti, depresiji, strahu… tega ne morejo videti!!!!!!!!! Zato se je treba najprej spraviti v boljše čustveno stanje in potem pride obilje samo od sebe. Saj… obilje je že tukaj, ker je tukaj vedno bilo. Preprečujemo ga z lastnimi mislimi o pomanjkanju! Spremenimo svoje misli!

Ravno tako, kot obstaja obilje snega. Zakaj pada sneg? Ker stalno mislimo na: “Sovražim sneg… kdaj bo že konec tega snega”. Vesolje sliši: “Sneg. Hočem še več snega”… Zato pada sneg. Če hočemo, da sije sonce, moramo misliti na sonce, na to, kako se sonce občuti na koži, kako prijetno je, ko sije sonce! Vesolje nam da to, na kar mislimo! To, kar je v naši glavi (=misli) se potem uresniči!

slika od tu

fotka od tu