Tagane Objave ‘ Drsalka’

I feel like Petra Majdič

Četrtek, September 1st, 2011

Najbrž je nekaj v zraku …

Ker sem naredila dobro delo, ki se bo po vsej verjetnosti zelo kmalu pokazalo kot blagor za vsesplošno ekologijo bližnjega okolja in za moj duševni mir, ker sem končno bekapirala vse, kar sem v zadnjih štirih letih popisala, poslikala in tudi vse tisto, kar si spravljam v eno datoteko z naslovom: »Saj bom, enkrat. Ko bo pravi čas« in celo nikoli rabljeni kuharski recepti so našli svoj prostor in smo jih rešili morebitnega vesoljnega potopa.

»Enkrat, ko bo pravi čas«. Neverjetno, kako ga presneto hitro zmanjka. Še prej kot na primer medu v 800g kozarcu. Dokazano je, da med nima holesterola, ker če bi ga, potem bi bile moje žile kot satovje v čebelnjaku. Si ga je pa dobro vzeti, za klepet ob podaljšanem kosilu, da spet dobiš nazaj tisti okus po ljudeh. Za hiberniranje nekje vmes, ko se zvečer zemlja ohlaja in za prisilni počitek na kavču. Ja, tudi Spidi Gonzales si včasih nategne kakšno mišico, ki je na tako nerodnem mestu, da potem ne more stopiti na nogo in potem navsegzodaj na postrešju išče, če še imamo kje spravljeno tisto palico od stare mame, da nekako pride do urgence, kjer ga bodo odčarali, da bo spet elastičen kot prej. Poskočen itak nikoli ni bil pretirano tako, da te funkcionalnosti ni bilo potrebno resetirati nazaj.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Življenje kot ga pred sabo vidi vsesmernorastoče drevo življenja

Četrtek, September 1st, 2011

Pozdravljeni.

Da se vam najprej predstavim. Sem malo drevo, ki ga v vseh dobro založenih cvetličarnah dobite na oddelku lončnice, kjer stojimo lepo razstavljeni in čakamo nekoga, da se bo zaljubil vame, nas posvojil in odnesel s sabo domov.

Mene ni nihče odnesel s sabo domov. Na koncu so me dali na razprodajo in potem so prišli neki ljudje, ki so me odnesli v nek temen prostor in me postavili na mizo. Sonca nisem več videlo. Okrog mene so se nabirali kupi papirja in ljudje so prihajali in odhajali. Tako so minevali tedni, meseci in v tem času je izginil tudi tisti, ki me je redno zalival. Vedno manj je bilo tistih, ki so še hodili okrog mene in posedali v moji senci, ki sem jo pridno ustvarjal iz luči na stropu. Z rumenenjem mojih listov sem jim poskušal dopovedati, da sem žejen, a nič. Potem sem se spomnil na Morsejevo abecedo in sem na mizo pod mano spuščal orumenele liste kot SOS znak naj mi kdo pomaga… Pa spet nič. Pod mano je bilo toliko drugega papirja, da mojih listov nihče ni niti opazil.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>>

  • Share/Bookmark

Zaseka

Petek, Avgust 26th, 2011

Sovražim vakuum. V vseh pojavah, podobah in izvedbah. Sovražim, ko se mi zgodi v glavi, sovražim ga v ne-poteku dogodkov in blazno mi najeda živce, to da mi gre na živce, ker se mi že malo vrti od lovljenja mojega repa v krogih in to, da sem si že petinosemdesetkrat rekla, da mi ne bo prišlo več do živega, pa mi je ta šestinosemdesetkrat spet, pa za prmej vem, da ni čisto drugega zdravila kot potrpljenje in trepljanje same sebe po glavi. Saj bo. Itak, da bo. Saj skoraj mora biti,  samo zdaj še ni… Vem, da mi bo čez petinsedemdeset let čisto vseeno, ampak zdaj bi še vedno rada po svoje zavrtela stvari, čas in ljudi. Pa mi ne gre. Res ne gre. Kronično.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Kraji in hiše pa še vedno ostajajo …

Sobota, Avgust 20th, 2011

objavila Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Ko kri ni voda

Petek, Avgust 19th, 2011

… kjer ugotoviš, da si delimo isto fotografijo, le da je tu uokvirjena in vedno na okenski polici.

objavila Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

moj moj

Petek, Avgust 19th, 2011

“Te bom na gobec, če boš še enkrat slikal mojo ženo!” Ampak potem, ko je Prestolonaslednik ugotovil, da ima tako dober aparat kot Japonski ninja v modrih tekaških hlačah in Spider man supergah, ga ni bilo mogoče več ustaviti in je poslikal čisto vse, kar mu je padlo pred objektiv padlo, ni postal utrujen in lačen. Pica zna biti odlično domače zdravilo, kot globalna Tavžentroža …

slika in tekst Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Če v kašči vtakneš glavo v lesene lese za žito, ga še lahko zavohaš

Petek, Maj 27th, 2011

Če v kašči vtakneš glavo v lesene lese za žito, ga še lahko zavohaš. Presneto koliko znoja je bilo potrebno od semena do kruha. Če to ni bila ljubezen, potem res ne vem kaj je. Ker samo ljubezen do nevemčesa te je lahko obrdržala v tisti grivi nad grapami, ki jih bo svet počasi pozabil.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Nekoč je bilo tako… Ata Obid in mama Obid na sredini slike

Petek, Maj 27th, 2011

Nekoč je bilo tako… Ata Obid in mama Obid na sredini slike. Nihče več se pa žal ne spominja, kako je ata Obid zašel v tiste grape pod Poreznom. Sledimo samo še temu, kam so se potem razkropili otroci in kam nese nas. Pa še to ne vedno. Zase že nisem vedno prav gotova, da vem kar grem.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Pri nas doma vedno nekdo pade in vedno sem to jaz in na sebi imam najraje veliko sočnega blata

Petek, Maj 27th, 2011

Pri nas doma vedno nekdo pade in  vedno sem to jaz in na sebi imam najraje veliko sočnega blata. To je tako, ko medvedek Pu lovi očetovo padlo marelo in se pri tem prekucne na trebuh. Imam pa še reflekse in sem se uspela prijeti za travo, preden bi me odpeljalo pogledat, če je voda v grapi mokra. Kolena so ostala sorazmeroma cela in imam samo par čisto novih modric.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>>

  • Share/Bookmark

Veleslalom na podstrešju

Petek, Maj 27th, 2011

Ugotovila sem, da lahko samozdravim hormonske fronte, ki znajo biti presneto nadležne, ko sovpadejo z vsesplošno vlago v zraku.

Zelo dosti mi pomaga, če razmišljam o neumnostih, ki jih je ustvarila človeška pamet. Ja, saj me pri tem skrbi kakšen je moj svet. Vedno sem namreč mislila, da živim v kvadratu, ampak ta moja reč v resnici nima nobenih stranic. Tudi z glavo ne udarjam v strop, če izzvzamem trenutke, ko mi zvezde padajo na glavo, ampak to je tako, kot če na primer v Sahari dežuje pesek. Pač vzameš karoserijo zarjevelega avta namesto dežnik.

Moj svet trikotnik tudi ni, ker če se vležem na tla, lahko raztegnem roke in noge. Obstaja pa možnost, da moja glava zasede res malo prostora, ker je v njej dosti zraku in da ostrih robov trikotnika ne čutim zaradi slame, ki je v njej. Temu se najbrž reče Božično stanje duha, vonj po suhi slami pod zvezdnatim nebom, kjer moram samo skrbeti, da me ne napade sestradana zvezda repatica.

napisala Drsalka, beri naprej >>>

  • Share/Bookmark

Bog se je postavljal, ko je mešal zeleno, za pomlad v gozdu

Petek, Maj 27th, 2011

Tu se steza začne in konča. Mi smo hvalabogu že skoraj doma. Pravijo, da se zadnji pri Obidu rojeni otroci, ne vračajo več tja gor, ker jih preveč boli pogled na propadajoči dom.

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Pomlad št.1

Sreda, Maj 25th, 2011

http://www.ednevnik.si/uploads/d/drsalka/195977.jpg

Končno lahko zjutraj pustim vrata na balkon na stežaj odprta brez, da igrala besede na tipke, zavita v oddejo in bi me pod prste zeblo. Ok, to vzamem nazaj, ker se je neka nedefinirana hladna fronta nenadoma odločila, da se bo delala norca iz mene.

Zaradi tega smo tudi preklicali slovesno migracijo čevljev. Zimski čevlji, do (upam kmalu prihajajočega) ponovnega metereološkega preklica zime, ki bo objavljen kot zeleni alarm v vseh uradnih medijskih občilih, ne bodo šli ležat v škatle, v najbolj zadnjo omaro v temni sobi, ki se drži garaže.

fotka in tekst Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Življenje kot ga pred sabo vidi vsesmernorastoče drevo življenja

Sreda, Maj 25th, 2011

Pozdravljeni.

Da se vam najprej predstavim. Sem malo drevo, ki ga v vseh dobro založenih cvetličarnah dobite na oddelku lončnice, kjer stojimo lepo razstavljeni in čakamo nekoga, da se bo zaljubil vame, nas posvojil in odnesel s sabo domov.

Mene ni nihče odnesel s sabo domov. Na koncu so me dali na razprodajo in potem so prišli neki ljudje, ki so me odnesli v nek temen prostor in me postavili na mizo. Sonca nisem več videlo. Okrog mene so se nabirali kupi papirja in ljudje so prihajali in odhajali. Tako so minevali tedni, meseci in v tem času je izginil tudi tisti, ki me je redno zalival. Vedno manj je bilo tistih, ki so še hodili okrog mene in posedali v moji senci, ki sem jo pridno ustvarjal iz luči na stropu. Z rumenenjem mojih listov sem jim poskušal dopovedati, da sem žejen, a nič. Potem sem se spomnil na Morsejevo abecedo in sem na mizo pod mano spuščal orumenele liste kot SOS znak naj mi kdo pomaga… Pa spet nič. Pod mano je bilo toliko drugega papirja, da mojih listov nihče ni niti opazil.

***

napisala Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Tudi peč v hiši je mrzla…

Torek, Maj 24th, 2011

Tudi peč v hiši je mrzla in vse kar se je dalo odlomiti, odtrgati in najti in spraviti v ruzak in odnesti, so naključni ali namerni obiskovalci v letih odnesli v spomin na Obida.

foto Drsalka, preberi celoten zapis >>>>

  • Share/Bookmark

Tudi tu trkamo, a nam že vsaj pet let nihče ne odpre

Ponedeljek, Maj 23rd, 2011

Tudi tu trkamo, a nam že vsaj pet let nihče ne odpre. Včasih je še bil možakar, ki se je vsako leto vračal domov on včasih smo ga našli kako je pobiral sadje in potem iz njega kuhal žganje.

slika in tekst Drsalka, beri naprej >>>>

  • Share/Bookmark

Okno

Nedelja, Maj 22nd, 2011

Okna te prisilijo, da razmišljaš o tistih drugačnih časih. Ko je v hiši živelo vsaj deset ljudi od družine in ko so vsako nedeljo hodili daleč dol v vas peš k maši. Dekleta v tistih dolgih oblekah, ki so jim segale do tal med rosno travo. Spominjam se, da so mi pravili, da so vsako nedeljo bili do 12h tešči, ker pred mašo 2 uri niso smeli jesti, potem pa spet dve uri ne, da so prišli domov …

beri prekrasen zapis od Drsalke tu >>>>

  • Share/Bookmark

Pot po spominih

Nedelja, Maj 22nd, 2011

Uro in pol hoje po stezi, skozi Zakojško grapo in čez Obidove robe, da prideš do hiše. Že leta ima nastežaj odprta vsa vrata in okna, le nikogar več ni, ki bi ti skuhal kafe. Fotko je naredila Drsalka, preberi celotno reportažo.

  • Share/Bookmark

Pogorišče pri Obidu na Robeh 1922

Nedelja, Maj 22nd, 2011

Kako je bilo, ko je domačija pogorela, ker jo je zakurila nesrečna ljubezen nekega dekleta, ki si je želela tja gor, pa je eden izmed Obidovih fantov ni maral. Poskušam si ne predstavljati koliko vsega je bilo potrebno znositi iz doline, da so vse pozidali nazaj in ironija … zdaj se samo od sebe, v času podira. (Preberite cel zapis od Drsalke tu)

  • Share/Bookmark