dajana

Dva tedna sem na Facebooku, ker pač moram biti zaradi nekega “dela”.  Temu sem se izogibala, ker sem sama “pečena in kuhana” na internetu in si nisem želela še ene odvisnosti. Ampak… vsako odvisnost se da kontrolirat.

Pri meni je tako… grem recimo na Twitter in potem iščem mikropoezijo in lahko berem pol ure, eno uro in potem grem gledat še druge reči in zelo težko neham s temi stvarmi.

Opazila sem, da je na Facebooku podobno kot na Twitterju oz. še huje, ker imaš v desnem okencu zgoraj stalno kontrolo, kdo je koga všečkal, kdo je objavil novo fotografijo, kdo je obnovil stanje itd. (več …)

Kaj je sploh razlika? Kakšna razlika je? A imamo dve življenji? Enega  ”v živo” in enega na internetu? No, jaz jih imam več. Moj blog je recimo nekaj čisto drugega kot moj twitter in to je nekaj čisto tretjega kot je moj facebook (v nastajanju) in moj linkedin(v nastajanju).

Najprej… kdo bi si mislil, kaj se bo iz tega interneta, katerega dostop sem dobila dve leti po rojstvu mojega tretjega otroka, ko sem bila stara 42.let. Spominjam se, da sem vsa tista dolga leta, preden sem imela internet hodila po cyber-cafejih (živela sem na Dunaju) in vtipkala v google: “Delo”… Hotela sem vedeti, kaj se dogaja v domovini. Kljub temu, da je Avstrija sosednja država s Slovenijo, sem imela občutek, da sem na drugem koncu sveta. Dunaj na Slovenca sploh naredi čuden vtis, saj je vsak tretji priimek slovenski, jaz pa nikoli nisem slišala na Dunaju slovenske besede v dolgih letih mojega življenja tam.

Kakorkoli… ko sem prišla v Slovenijo, sem začela pisati blog na Siolu, a sem šla čez pol leta na svoje. Imela sem svojo domeno. Kasneje pa spet drugo, in sicer blog skupaj z drugimi, katerega urednica sem bila jaz. Bilo je ogromno dela za nič plačila, zato sem šla nazaj na Siol. (več …)

Trenutno imam 7200 sledilcev. Na twitter sem prišla lani v začetku leta in sem v začetku pisala v slovenščini. Ker pa so Slovenci na twitterju izredno dolgočasni in je isto, kot da bi bila na Siolu, samo pač na 140 tih znakih, sem začela pisati v angleščini. Kmalu sem izgubila še tiste tri Slovence, ki jih imam za sledilce. Med prvimi me je odslovil Crni.

Nekaj časa sem spremljala in celo objavljala na tagu lajna hrvaške – oz. bosanske oz. srbske tviteraše. Od njih jih imam okoli 500. Američanov imam kakšnih 2000, Indijcev tudi… vse ostalo pa je Kanada, Evropa, Avstralija… Preostalo so sledilci, ki ne napišejo od kod so, ampak so… v tvojih mislih… tu poleg tebe… ne na zemlji ne na nebu… nekje na tem krasnem planetu… vsepovsod in nikjer… pljujem po oceanu ljubezni… “no mind mountains”… “in your heart”…”everywhere nowhere Genoa NE”…. “Funkadelica. P-FUNK Nebula”….”I live in possibility”…. “you are not lost…i found you”….”Am who am I The product of process” …….itd.itd.

So to ljudje?  Kaj je s Slovenci, ki komentirajo na spletu? Pa jaz še nisem videla tako ogabnega, tako rasističnega, tako groznega naroda. Ne razumem, kako je lahko nek narod tako negativen, tako foušljiv, tako zamorjen, tako zakompleksan, tako agresiven.

Saj vem, da niso vsi Slovenci taki, ampak,. če bi pa narod sodili po komentarjih na spletu, potem… joj, prejoj.

Vidim, da se Siol trudi z objavljanjem člankov o tem, da je še veliko služb na voljo, da je veliko neizkoriščenega denarja od EU in podobno. Res pohvalno!  Komentarji pa… da je to za prišleke iz Juga, in podobno…

Če bi bila jaz šefica Siola (ali katerega spletnega mesta), bi vsi komentarji, kjer je karkoli rasističnega enostavno leteli ven.

Od prve objave oziroma tvita idejnega očeta Twitterja Jacka Dorseyja, ki je 21. marca 2006 zapisal“just setting up my twttr”, se je spremenilo marsikaj. Omrežje, ki se nikdar ni podredilo normam družbenega mreženja, ki sta jih začrtala Myspace in pozneje še Facebook, in kjer pisno čivkanje uporabnikov ni v nobenem primeru daljše od 140 znakov, se je prelevilo v eno izmed desetih najbolj obiskanih spletnih strani, internetno glasilo, ki dnevno prebavi več kot 400 milijonov oznanil, in medij, prek katerega globalno pomembne novice zaokrožijo v najkrajšem možnem času.

napisal Matic Tomšič

moj twitter je tukaj, kmalu bom imela 6000 sledilcev! ***

Spet so bili piškotki. Madona, kmalu bom postala profi.

10 signs you’re losing battle against internet addiction

>>>>>> Elance )))))))))))))))))))

Registrirajte se in mi poročajte, kako vam gre!

Kaj se je meni zgodilo… in to že… n-tič. Zamenjala sem osebo na twitterju z eno drugo. Torej “govorila” sem z drugo osebo, a sem mislila, da je prva.

No, tako je bilo, če bom znala razložiti… Pred kakima dema tednoma sem imela na twitterju zelo prijeten “pogovor” z eno osebo iz Švedske.  Tisti, ki ste na twitterju veste, da je na twitterju zelo malo podatkov o osebi, razen seveda, če greš iskat po linkih, ki jih ta oseba da. Tale twitteraš je napisal, da je “iz Vesolja”. In sem ga vprašala iz katerega dela Vesolja, je rekel, da iz Švedske.

Imenjavala sva si slikce, no, on mi jih je poslal, jaz sem rekla, da je tako čudovito, kot pri otrocih iz Bullerbü-ja (te filme sem gledala na DVD-ju na Dunaju, ko sem živela in mislim, da ni prevedeno v slovenščino, niti knjiga – od Astrid Lindgren… to so prekraaaasni filmčki o življenju na Švedskem pred sto leti).

(več …)

Ne znam naštimat, kako se uredi, da lahko popravljaš pisanje. Tako kot je tukaj na blogu na word pressu, ki je zame enostavno. Tam pa je zelo komplicirano, ker je milijon stvari, ki jih ne rabim. Potrebujem samo “normalno” pisanje, tako kot tu.

Vse več je tistih, ki na Facebooku izberejo status “ločen”. Število takšnih statusov se je lani glede na leto 2009 povečalo kar za 13 odstotkov. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s preučevanjem socialnih omrežij, so vse bolj prepričani, da socialna omrežja postajajo mesta, ki ne le povezujejo ljudi z vsega sveta, temveč tudi mesta, na katerih se ljudje potožijo drug drugemu. Postajajo pa tudi mesta, na katerih se dogaja vse več partnerju skritega, virtualnega varanja, ki se lahko odraža tudi v realnem življenju. Postajajo tudi mesta za blatenje nekdanjih partnerjev in tudi za navezovanje stikov z nekdanjimi partnerji.

Pred samim sabo. Kaj bi bilo, če bi se nekdo, ki tako prostaško komentira, podpisoval s svojim imenom in priimkom in na koncu bi ugotovili, da je to Janez Kranjski, spoštovani podšef teinte firme? Ja, kot Janez Kranjski seveda ne more tako komentirat, saj se to ne spodobi.

Kaj, če bi ugotovili, da je nekdo, ki ima deset nickov pravzaprav Janez Novakov, ki je poročen z eno žensko, ki ne sme vedeti, da se on še vedno anonimno “pogovarja” s svojo bivšo po internetu? Kaj bi potem naredila ta njegova poročena? Bi sploh kaj naredila?

Kaj bi naredil on, če bi sam sebi priznal, s kom se pogovarja in s kom ne in zakaj se mora anonimno pogovarjati z nekom, s katerim se je pogovarjal že prej. Zakaj nekdo ne sme vedeti, kdo pravzaprav si? In če ta nekdo to končno izve, kaj potem? Se podre svet? Si snamemo masko? Poglej, tak sem v resnici. V resnici cel dan pišem komentarje na Siolu. V resnici se še vedno pogovarjam s svojo bivšo, ki sama ne ve, kdo sem. V resnici sem jaz spoštovani novinar Tainta, ampak, v resnici sem res mizerablen in zato moram napadati Tegaintega na internetu. (več …)