dajana

Mesto Dunaj je mesto reptilov in jaz sem se poročila z enim izmed njih. Zgodba se je zgodila 14. oktobra 1994, eno leto po tem, ko me je zapustil moj fant in se poročil z drugo. Torej sem se jaz “iz inata” morala poročiti z drugim…

Zakaj je Dunaj mesto reptilov? To vam bo potrdil vsak, ki je prišel na Dunaj iz kakšne “tople, prisrčne” države, kot je bila Jugoslavija, od koder sem jaz takrat prišla oz, kasnejša Slovenija. Tisti, ki se na Dunaju ni rodil je mesto lahko videl z drugimi očmi. Slovenija je sploh zelo povezana z Dunajem v zgodovini. To je bilo naše cesarsko mesto. Mnogi naši najboljši ljudje so hodili tja študirat. Mnogi so tam ostali. Skoraj vsi so se spremenili v Avstrijce oz. v Germane. (več …)

Mislim, da mora vsak človek razčistiti z avtoritetami v svojem življenju, tako kot sem jaz skušala “razčistiti” oz. priti si na jasno s svojim očetom. Moj oče in jaz… zgodba mačke in miši. Jaz v bistvu nisem opazila, da imam očeta, oz. da ga ni… moj oče je bil odsoten, dokler nisem jaz začela hoditi v drugi razred. Ampak, jaz zaradi tega nisem bila nikoli žalostna ali kaj podobnega. Pač sem vedela, da očeta ni tukaj in da bo prišel, ko bo pač prišel. Nikoli ga nisem pogrešala! Kar pa ne pomeni, da ga nisem imela rada! To, da bi se morala sekirati, ker moj oče ni fizično prisoten mi je vsilila mama, ki me je skušala zasekirati, ker ne odraščam z očetom. Jaz sem odraščala z očetom. Moj oče je bil stalno prisoten v mojih mislih. Nikoli s tem nisem imela problema. Pač sem vedela, kje je in kdaj pride. Zato nisem razumela dram moje mame in njene stalne žalosti, ker njenega moža, mojega očeta ni bilo. No, seveda jo zdaj razumem, saj imam sama otroke, ki odraščajo brez očeta.

(več …)

Dunaja nikoli nisem marala. Dunaj je bil zame konec sveta. Jaz sem: Dubrovnik, morje, Benetke, Firence, Rim, Pariz, Istanbul, Beograd… To sem jaz. Jaz sem Jug, jaz nisem Sever… Počutim se ciganko, Arabko, Latinko ali Indijko. S slovanskimi koreninami. Kaj je zame Sever? Severno od Karavank. Jaz nisem za med Germane ali Angleže. Vsi ti ljudje se mi zdijo in so hladni…. brrrr In vendar, tam se preživela deset let…

Rinila tja. Mogoče je bila to karma… Ko sem leta 1988 odkrila scientologijo, me je udarilo kot strela z jasnega. Vedela sem, da je to to. Vedela sem, da želim to šudirat, da je to nekaj, kar iščem. Seveda pojma nisem imela, kako to v resnici izgleda. Pojma nisem imela, da je to, kar je pisal v knjiga L.Ron Hubbard teorija, praksa pa je nekaj čisto drugega… Takrat smo bili še v Jugoslaviji, ni bilo nobenih informacij, internet sem dobila šele 25 let kasneje…

Kadarkoli sem se vozila s vlakom na Dunaj, sem se spraševala… zakaj vendar rinem tja! Pa kaj mi je? Zaradi scientologije. Potem pa, ko sem dobila otroke, sem rekla, da grem zato, da bom skupaj s staršem svojih otrok. Prvi moški se me je takoj želel rešiti. Od drugega pa sem zbežala sama… Vprašati bi se morala, če grem tja zaradi sebe. Ne. Torej… sploh ne bi šla tja. Bežala sem od sebe, od svojih problemov. (več …)

To je ena izmed zgodb iz mojega življenja, ki je čudna, ki je morbidna, ki je še nisem popolnoma sprejela, ki je še nisem popolnoma izpustila, zaradi katere imam še vedno probleme z moškimi, zaradi katere imam še vedno probleme z zaupanjem v ljudi… Če gledam nazaj, se še vedno izogibam te zgodbe. To je, kot nekaj v vašem življenju, kar niste hoteli, da bi se vam kdaj zgodilo. Problem je v tem, da imam jaz otroka s tem človekom. Če ne bi imela otroka z njim, potem bi se delala, kot da se z njim nikoli nič zgodilo. Saj tako se delamo, ko srečamo kakšnega bivšega, ane? S tistim človekom pa, s katerim imaš otroke… njegovega očeta enostavno ne moreš pozabiti. Že zato, ker je produkt te zveze pred tvojimi očmi. (več …)

Vojska je zato, da uri vojake, da streljajo. Zakaj bi vojaki sploh streljali… Ja, v primeru, da nas kdo napade… Kdo nas je napadel. Ja, vojska sama. Moj tata je napadel mene, mojo domovino…

V vojski sem bila od malega. V vojsko sem bila vrojena. Od nekdaj je bila v naši družini prisotna vojska. Moj oče je bil komandat ene vojašnice v našem mestu. Življenje mojega očeta je bilo tako povezano z vojsko, da sem ga enostavno enačila s tem. Dokler nisem začela hoditi v šolo, ga sploh ni bilo doma. Študiral je v Beogradu in v Sarajevu na akademiji, da je imel višji čin in posledično višjo plačo. Prihajal je za praznike in za novo leto, ko je prinašal darila. Prinesel je diaprojektor in nerazumljive filmčke. Dvakrat smo zbobnali vso familijo, zatemnili okna in pogledali tiste filmček… Televizije še ni bilo, televizija je prišla, ko sem hodila že v šolo. (več …)

Kje naj začnem? A začnem v prekrasnem mestecu na Primorskem, kjer sem se rodila? A začnem s tem, kje sta se rodila moj oče in moja mama? Naj začnem z opisovanjem države, ki je razpadla, ko sem bila stara osemdvajset let… Ali z opisovanjem Tita? Ali mojih sorodnikov na Jugu države, ki jih nisem videla že od pogreba mojega očeta…

Začela bom z opisovanjem druženja, ki smo jih imeli v našem mestecu, ker to bo knjiga spominov, tistih lepih spominov.

Torej… rojena sem bila v družino mešanih narodnosti, kar je bilo tam zelo pogosto. Vipava je bila namreč mesto, ki je imelo dva vojašnici in, kjer so bili vojaki videni vsepovsod. Bili so del mojega življenja že zaradi tega, ker je bil moj oče častnik in vedno v zvezi z vojsko. Mi smo tudi, kot veliko drugih družin hodili na morje v posebne kraje, rezervirane za vojsko, hodili smučat na Pokljuko, kjer je bila imela smučanje vojska in počeli druge stvari, ki so jih delali samo otroci oficirjev. (več …)