Tagane Objave ‘ moja drama’

Sama

Nedelja, Maj 8th, 2011

Kot otrok sem zelo trpela, saj sem se počutila strašno osamljeno. Počutila sem se točno tako, kot slišim zdaj kdaj: “Bog, zakaj si me zapustil?”

Nisem se počutila varno in ljubljeno. No, mislim, da se tako počuti veliko ljudi, a če pomislim na moje otroštvo zdaj, mi pride pred oči, kako osamljena sem bila. :cry:   Zapirala sem se vase in se nisem igrala z drugimi otroci na dvorišču. No, kdaj pa kdaj sem se seveda že igrala z drugimi, a ne cel dan, tako kot moja sestra in drugi otroci. Pa ni bilo računalnika ali televizije. Bile pa so knjige. ;) Te so bile moje prijateljice in kompanjonke.

Nisem imela nobene prijateljice, nobene kompanjonke, dokler se nisem začenjala telesno razvijati, opazila, da obstajajo fantje in si našla zaupnico, o kateri sva se pogovarjali o tem. Saj veste, kako je to. Cel dan. Pa kaj je rekel, pa kako mi je všeč, pa… v bistvu pojma nimam, o čem sva se pogovarjali, vem samo, da sva se srečali, sva začeli žlobudrati in se nisva mogli odtrgati ena od druge. Ta prijateljica je bila striktno “za fante”. Imela sem še druge prijateljice, ampak te nisem pustila tako “blizu”. (več …)

  • Share/Bookmark

Nesrečna, ničvredna, nesposobna > srečna, vredna, sposobna

Sobota, Maj 7th, 2011

Ugotovila sem, da sem programirana (da se moramo deprogramirati, sem ugotovila tu). In sicer – jaz osebno sem gledala v otroštvu svoje sorodnike, ki so šmrkali in jokali in bili nesrečni (= kot da niso srečni, da niso nesrečni) in poslušala sem, da sem ničvredna in nesposobna.

Torej… Ugotovila sem, od kje moje travme. ;) Sem v resnici nesrečna, ničvredna in nesposobna? Ne bi rekla. Deprogamirati se moram.

Kaj lahko naredim? Lahko si govorim, da sem v redu, takšna kot sem. Lahko si dajem ljubezen. Iščem ljubezen v sebi. Za sebe. ;)

  • Share/Bookmark

Dramatiziranje nič ne prinese! Nič! Samo dramo…

Četrtek, April 28th, 2011

Nek bloger na nekem blogu, kjer prevladuje jamranje, kritiziranje in stokanje o tem, kaj je vse okoli njega narobe piše o tem, kako grozno je to, da živi zraven cerkve, kjer so strašno zvonili ob veliki noči. To, kar počne on, sem delala jaz. Leta in leta. V mojem življenju je bilo veliko tega, kar je bilo narobe. In nekaj je bilo tudi, kar je šlo prav. Jasno. A jaz sem se osredotočala samo na to, kar je šlo narobe in potem tako pritisnila na to, tako težila, tako dramatizirala, bila na vse bobne, pisala dnevnike o tem… pa… se ni zgodilo nič. Še slabše je bilo!

Recimo… živela sem skupaj s starši, ko sem študirala. Imela sem fiksno idejo, da ne morem študirati, saj so bili moji starši zelo glasni, saj je vedno nekdo zvonil na vratih oz. se je slišalo ljudi, ki so hodili mimo bloka (stanujemo v pritličju).

In res… takrat, ko sem začela študirati, je gotovo začel kdo vrtati v steno, nekdo je prižgal naglas muziko ali je otrok ravno pred mojim oknom začel metati žogo v zid. Zakaj? Zato, ker sem samo čakala na to, da se bom lahko pritoževala, da bom spet lahko žrtev. Privlačila sem to. S svojimi mislimi. Na kar mislimo, to postane večje. ;)

Ste že pomislili kdaj na to, da igramo žrtev? In dokler igramo vlogo žrtve se nič ne more spremeniti na bolje za nas! (več …)

  • Share/Bookmark

Moje dramatiziranje

Sreda, April 27th, 2011

Včasih me tako stisne za vrat… Tako me stisne. :cry: Kljub temu, da delam vse na tem, da bi spremenila svoje grde misli, imam včasih take napade brezupa, da mi je za znoret.

Pa saj se že spet hitro dvignem, ampak vseeno. :( Gledam na svoje življenje nazaj in se mi zdi, da je vse skupaj ena sama razvalina. Bila sem z različnimi moškimi skupaj, pa se mi zdi, da me nihče ni imel rad. Zadnji mi je pisal take lepe pesmice, pri njem sem resnično imela občutek: “Oh, Vesolje!!!! Končno! Končno! Pa res obstaja nek osebek moškega spola, ki mu je mar zame, samo zame? To je bil moj romantični, seksi ljubimec, po kateremu sem hrepenela celo življenje.  Samo moj, samo moooooj. On je hotel biti z mano, bolj kot s katerimkoli drugim. Vsaj rekel je tako. Rekel je, da komaj čaka, da bova skupaj. Da… če ne bom hotela biti z njim, me bo čakal do konca sveta…” (več …)

  • Share/Bookmark