Bistrica je dolga
z Muron ograjena
Nej samu ka je lejpa in bogata, Mura je nevarna za ljudi. Dosti časa smo mi meli čun (=čoln) za ribe lovit. Meli smo dva ednoga za po vodi, drugega pa za koline. Naša familija je bila jaku velka, pa smu se mogli preživljati na Muri, zatou ka je bilou dosta rijb. Nišče nej je vupal notri v čun, jas san pa bijla jaku pogumna. Sakša stvar me je zanijmala, od ptičev do dreves in vode. Meli smo eden berek (=rečni rokav) z brvjo, na bereki pa punu rumenih lokvanjev. Ne spomnim se zaj, kak se po naše pravi lokvanji. Naš ajtek su seli radi hodili na Muro. Tije čun z veslami, ka ga je Cigan skopal, je bil najboljši za ribolov. Kasno večer su me ajtek seuf (=s sabo) zijeli (=vzeli) na ribičiju. Zraven sva mela keržak (=mreža za ribe). Ja sam v žepi mejla drobtine. Šla sva v rokav Mure, v stoječo vodo. Nej me je bilou straj (=strah), ka bi notri spadnula, tak kak moje sestre in brata. Tan sva dugu sedela in čakala pri miru, kržak pa je biu v voudi. Da je začnulu cukati, sva potegnula v. In ribe so bile notri. Biu je klen, mrena, ščuka, pa še kakši paglavec. Paglavce pa male ribe smo vrgli nazaj, kržak sva zasuknula, ajtek je dal na rame, privezal je čun na pravko – takša lesena opora, kjer so ženske prale perilo in so ribijči privezali čune.
Da prnesijeva ribe domov, je že bilou oglje pripravljeno. Ribe smu spucali, osolili, kukaričnu melu (=koruzno moka) notri, poleg pa iz peči pečene tijepke (=kruh iz koruzne ali ržene mokepečen na zeljnem listu).
Tak su bilije ribe dobre, ka še zaj imam u ustaj tisti gustuš (=okus).
Ribe nam je nosil tudi sosiduf (=sosedov) stric Matjaš, ka je sigurno bil star prek osemdeset lejt. Imel je prav zanimive bejle mustače (=brke) in očale brez stekelc notri. Strijc su pa zajtra šli ribe luvijt, ka su večijer bilij v žganjarji (=tam, kjer so kuhali žganje) ge su kartali. Te pa ide čez pojetu (= prehod na dvorišču – od gumle do hiše) pa zazovije: “Mariča, se odi, tou su ribe za decu.” Mama su pa pravili: “Matjaš, tou maš žganjicu (=štamperle žganja)”. Deca smo ga jako radi meli, ka smo skupa dostakrat skupa spejvali. Biu je jako dobrosčen človik, ni imel svoje familije, pa je meu nas kak za svoju decu.
To je za zaj, drugič pa spet kaj drugega.
Pa Slovenci še dvajset let po propadu socializma ščitijo rdeče krvnike. Seveda, odvisno, kdo je bil na kateri strani. 
Janez Stanovnik in Tine Velikonja sta bila bratranca, ki sta v svoji mladosti sodelovala pri vseh cerkvenih rečeh! (več …)
Naj ga dela še enkrat v Sloveniji!
Pozabijo na svoj narod in na svoj jezik.
Zato, ker je telesnost nekaj grdega, izberemo grde izraze za dele telesa (=telesnost seveda ni nič grdega, le od malega so nam vbijali v glavo, da se je treba nagega telesa sramovati).
