dajana

Začela sem se družiti z Guenterjem, s katerim sva po tečaju skoraj vsak večer hodila ven na pivo. Ponavadi sem od njega dobila listek, kjer je pisalo nekaj kot: “Ich habe einen schweren Tag hinten mir. Gehs du in Bermudadreieck mit?” Namesto besede dreieck je narisal trikotnik. Oh, kako sem čakala na te papirčke – brez teh listkov bi mi bilo tako dolgčas, to me je spominjalo na listke, ki smo si jih dajali v šoli med poukom, kjer je pisalo: “Dajana, ljubim te.”

Seveda, ni pisalo, kdo je to napisal. V razredu si nisem upala obrniti, ker mi je bilo nerodno. Po glavi mi je brnelo: kdo? kdo? kdo? kdo? To mi je “uničilo” štirinajst dni, saj sem cele noči razmišljala, če je bil to Davorin ali kdo drug… Nikoli nisem izvedela, kdo je to napisal.

No, ampak povrnimo se v začetek leta 1991. Bermudadreieck je del prvega becirka na Dunaju, ki se imenuje po Bermudi zato, ker baje ljudje tam “izginjajo”. Zato, ker so pod gasom, najbrž… In to je tudi eden izmed redkih delov Dunaja, ki mi je všeč. Gre za del Dunaja v samem osrčju mesta, kjer so ulice polne pajzlov (nemško Beisl …itak ), nekaj takega, kar je pri nas v stari Ljubljani, samo, da je tega trikrat toliko in da so ulice počez in povprek in ko si malo okrogel in nisi ravno od tam, je podobno labirintu in zelo enostavno se je tam izgubiti. Tudi če nisi čisto nič “okrogel”. Ah, obožujem dunajske pajzle. Smrdijo po pivu in po cigaretah. Imajo tradicijo kavarništva, so lepo secesijsko opremljeni, kjer je čutiti še duh k.und k. monarhije, Klimta in vseh teh umetnikov izpred sto let… Ali pa so čisto klošarski. Itak je milijon pajzlov in v nekaterih sem celo delala… (več …)

Zgrbljena in stara, kot da ima sto let, pa ima malo nad šestedeset. Oh… pri teh ljudeh, uničenih od življenja nikoli ne veš. Lasje popolnoma beli, vse na obrazu je zabuhlo. Siva miš. Vedno se je skrivala in tudi zdaj ne zna drugače. Vedno je stala nekje za vrati, kot da se skriva. Nikoli na sredi sobe, vedno tiha, zgrbljena. Glas tih, pogled upognjen navzdol. Vedno kot da se opravičuje, da tudi ona obstaja. Karkoli je naredila “narobe”, se je potem še pol dneva opravičevala za to. Kot da išče naokoli stvari, ki jih dela “narobe”. Kot, da uživa v tem, da najde dokaze, kaj je spet naredila “narobe”. Njeno življenje je življenje za druge. Popolna prostitutka. Sploh nima svoje osebnosti. Nikoli si ni kupila svojih stvari za obleč, vedno je nosila to, kar so ji prinesli drugi od drugih. Pa tudi, če bi si kupila nove stvari – vse, karkoli da nase, izgleda grdo, staro, smrdljivo, sprano, kot da je potegnjeno iz kakšnega skladišča za begunce. (več …)

Živel je kmet, ki je imel tri sinove. Kmet je delal cele božje dneve in se mučil, sinovi pa so bili leni in mu niso hoteli pomagati. Šlo je še celo tako daleč, da so sosedje sami očetu prigovarjali, naj nažene lene sinove delat.

Sinovi so odgovarjali: “Ne da se nam pač.” Ko je bilo vroče, je kmet žel pšenico na polju, sinovi pa so ležali v senci, igrali na harmoniko, pili, jedli in se norčevali iz očeta, ki je garal na polju.

Prišel pa je dan, ko je oče zbolel. Ležal je na smrtni postelji. Poklical je k sebi vse tri sinove in jim rekel: “Sinovi moji, bliža se moja smrtna ura. Zapustiti vam ne morem nič. Povem vam samo, da sem na eni od njiv zakopal zaklad, pa sem pozabil kje.” (več …)

Nekje daleč je nekoč živela žena, ki je rada tekala od sosede do sosede. Vsaki je pripovedovala, kaj je naredila in rekla ta soseda in kaj spet druga. Nekaj je bilo res, malo pa si je izmislila, da so jo ljudje raje poslušali in se na vsa usta čudili. ali je to mogoče.

“O, mogoče, mogoče,” je rekla opravljivka, “tainta mi je povedal in tainta ne laže.

Včasih je rekla: “Nikomur ne povejte, to je velika skrivnost.”

Nekemu sosedu pa je prekipelo. Šel je k sodniku in povedal, kaj je opravljivka pripovedovala o njem. Prosil je sodnika, naj jo kaznuje, saj je oblatila njegovo dobro ime, ko ga je opravljala po vasi.

Sodnik je bil že star in moder mož. Poklical je opravljivo ženo pred svoj stol in ji povedal, česa je obtožena. (več …)

Gospa Minka je ženska starejših let. Ne še čisto stara, nima še čisto sivih las in še prav dobro skrbi sama zase. A ni več rosno mlada.

Bila je iz številne slovenske kmečke družine. Morda tipično za Slovence v tistih medvojnih časih: veliko otrok, oče hudoben kot satan, kjer otroci niso smeli niti piskniti in so jih že dobili. Mati pa dobra kot kruh. Oče je umrl trideset let pred njeno mamo, ko so se ljudje čudili kako to, saj je vendar jedel samo zdravo hrano, jedel je vedno “mlečno” za večerjo in nikoli pil. Pobrala ga je jeza… (več …)

Gospa je šla k frizerki in si hotela urediti frizuro pred odhodom na počitnice v Rim. To je omenila frizerki, ki je odvrnila: “Rim? Zakaj bi kdorkoli sploh šel na počitnice v Rim? Rim je umazan, prenatrpan. Vi ste zmešani, ker si želite iti tja. No, in kako pa boste potovali tja?”

“Rezervirane imam karte z letalsko družbo Continental.”Continental?” se je začudila frizerka. “To je najbolj grozna letalska družba, kar si lahko zamislite, njihova letala so stara, stevardese nesramne in leti vedno zamujajo. Ja, in kje boste bivali v Rimu?”

“V hotelu Teste, takoj čez reko Tibero.”

“Oh, prosim vas, ne govorite več. Poznam ta hotel. Vsak misli, da bo to odličen hotel, ko pa pride tja, vidi da je navadna luknja.” (več …)

Marjanca je živela skupaj s svojo ostarelo mamo. Pred kratkim jo je zapustil moški, s katerim je živela, potem pa se je skoraj hkrati zgodilo, da so jo vrgli iz podnajemniškega stanovanja in je izgubila službo. Ni mogla nikamor drugam kot k svoji živčni materi, ki je ni imela rada, čeprav je bila njen edini otrok.

Njena mama je bila vdova že dvajset let, potem, ko se je njen oče enostavno odločil, da se z njo ne bo več bojeval in je umrl. Zaradi nevem kakšne bolezni.

Marjanca je bila edini človek, ki je vedela, kakšna je njena mati v resnici. To je vedel tudi njen oče, a njega ni bilo več. Kaj je bilo z njeno materjo narobe? Odkar se Marjanca spomni, je bila živčna, izredno gospodovalna, ukazovalna in bognedaj, da je nekdo nekaj naredil tako, kot ni ona dovolila. Vedno in povsod je morala imeti prvo in zadnjo besedo. (več …)

Breda in Milan sta bila ljubezenski par. Od začetka sta bila noro zaljubljena drug v drugega. Komaj sta čakala, da bosta skupaj… Dopolnjevala sta drug drugega, smejala sta se, delala sta podobne reči, bila sta eno…

Čez dve leti pa se je vse skupaj ohladilo. Začela sta se obnašata tako kot večina ljudi in začela  iskati drug v drugem slabe stvari. Milan si je našel oboževalko in se skrivoma sestajal z njo. Kar naenkrat je Bredo  zapustil…

Saj veš, Breda, da so vse resnične ljubezenske zgodbe žalostne, ane? Bredi ni ničesar razložil. Mislil si je najbrž, da bo tako manj bolelo… Pa je bolelo vsak dan bolj, ne manj…

Breda je norela od bolečine in žalosti… Vse skupaj je trajalo eno leto. Dve leti. Tri leta. Četrto leto pa je ni več tako bolelo in si je svoje življenje končno uredila. Ni bila več mlada, stara pa tudi še ne. Imela je nekaj oboževalcev, a je sklenila, da bo počakala na tistega, ki bo prišel k njej. Breda je končno hotela biti s pravim. (več …)

Prva zgodba:

Mlajša sestra je rasla ob svojem velikem bratu. In ni razumela, kako, da je mama z njim ravnala tako, kot da bi bil invaliden… Potem pa je ugotovila, da mama z njo dela enako kot z bratom, le da so moški pač po naravi bolj nespretni in nesamostojni, sploh pa, če nimajo blizu očetove avtoritete oz. dostopa do njega.

Sestra je bila simpatična, živahna, takoj si je dobila ženina. Sicer se je z njim ločila čez eno leto, pa nič hudega, spet je dobila drugega. Mama, šivilja, ji je zašila poročno obleko, mama ji je zrihtala vse. Potem se sestra ni več poročila, pač pa je dobila otroka. (več …)

prva zgodba

Ko se je ločila, je bil njen sin star sedemnjast let. Njen zakon je bil poln zamer in neizrečenih bridkosti.  Dolgo ni mogla priti k sebi po ločitvi. Dolgo je nosila zamere. Svoja otroka sina in hčer je vedno razvajala in jima sama naredila, preden ju je pustila, da bi naredila sama. Njen sin večkrat ni šel v šolo, ostal je doma in gledal televizijo, ona pa je pisala opravičila, da je bolan… pa ni bil. On dobesedno ni naredil nič, vse mu je prinesla k riti. Hčerka je bila bolj samostojna, pa tudi ženske so po naravi drugačne in se raje rihtajo same.

Potem se je tale sin čez trinajst let poročil z žensko, ki je bila noseča z njim… Najprej je bil na začetku popolnoma iz sebe, saj si ni mislil, da lahko neko bitje z njim zanosi in ima on otroka. Kaj pa naj naredi z otrokom? Saj še zase ni nikoli skrbel. OK, saj ima otrok mamo, bo že skrbela zanj. (več …)

Naša strina Kata je bila od moje matere (=babice) sestra. Hodila v hrvaško Zagorje delat kak služkinja. Največ pa je bila v Zagrebi pri Milostivi in pri Gosponu. Veliko ljudi je hodilu v Zagorje iskat delo. Moški so delali na polju in gozdovih, ženske pa po hišaj. Dostikrat su šle domov k svojim. Kata su živeli pri nas, saj niso meli svoje familije. Domov su prihajali vsaka dva meseca. Deca smu ju kumaj čakali, saj nam je fseli (=vedno) kaj sladkuga prnesla.

Naši mami je prinesla dosta blaga od Milostive, saj je mama bila švelja (=šivilja). A največji dar so pa bile Krašove napolitanke. Bile so na plehnatom tajejri (tajer= krožnik) šestnajst jih je bilou gor. Strina so tak dugu tajejre nosili ka je vsak meu svojega. Te su šče pa materi prnesli svüevni cuker (=svilene). To so bili posebni dišeči bomboni, napolnjeni s kremo, ki jih je dubila matera. Strijci Matjaši, ka nam je seli (=vedno) ribe noso pa su prinesli pepireke za cigaretline pa tubak. Strijc Matjaš su tudi pipu kadijli. (več …)

S Sevdo se nisem rada družila, a se srečanju z njo nisem mogla izogniti. Mogoče poznate kakšnega človeka, kot je ona. Ko začne govorit, ne zna nehat. In zdi se ti, da je kar vesela oseba, pa potem ugotoviš, da si bil preden si se pogovarjal z njo veliko boljše volje kot kasneje.

No, midve sva imeli otroka v istem razredu in sva se dobili, ko sva šli iz šole. Ona vedno zaskrbljena zaradi otroka, da nič ne uboga in stalno visi pred računalnikom.

Jaz pa sem bila ravno v obdobju, ko me je čez noč zapustil partner in sem bila zaradi tega v šoku in čudna. Bila sem ranjena, bila sem… uf, pojma nimam, kaj naj rečem, mislim, da sem bila duševno bolna.

Čeprav mi je um deloval kristalno jasno. A moje srce je bilo ranjeno. Dobesedno krvavela sem iz srca. (več …)

Meho je bil že zgodaj na gradbišču. Delal je na črno in bil je vesel, da je sploh imel delo. Tisti dan res ni bil njegov dan, z drago sta se skregala. Meho je vozil težko delovno vozilo že tretji teden in zdaj ga je že vozil skoraj z levo roko, z levim prstom. Izvajal je vedno ene in iste gibe in razmišljal o svojem življenju.

Joj, njegovo življenje je bila ena sama zmeda in zbrka. Meho je imel pet otrok od treh žensk. Bil je poročen z žensko, s katero je imel dvojčici. Ta je bila prijateljica od njegove prve žene Sevde, ki je takrat, ko je zvedela, da jo Meho vara z njo bila noseča in je doživela živčni zlom in prezgodnji porod. Sevda je bila živčna ženska, pred katero se je Meho v bistvu skrival, a ni mogel kam, saj sta imela skupne otroke in skupno hišo v Bosni. In potem je bila tu  še tretja ženska – Samira, s katero je imel sina… (več …)

Najprej sta se ljubila samo z besedami. Brez telesa. Takoj, ko sta se našla na internetu. Milan je Bredi pomenil… strast, vročico, ogenj… Ljubezen. Ljubezen. Ljubezen. Breda je imela kar nekaj moških do takrat… a ti moški so bili moški brez strasti. To sploh niso bili pravi moški.

Ob Milanu se je Breda počutila… kot ob pravem moškem, kot da sploh še nikoli ne bi imela moškega… Kot da nikoli ne bi bila z nikomer… Pa saj je bila Breda res taka. Saj ne, da ne bi Breda imela prej moških,  ki so ji pisali lepe besede… A pri Milanu je bilo vse popolnoma drugače. Z njim… pri njem je takoj dobila občutek kot da je… doma. Da je končno našla, kar že stalno išče. Iskala je tako dolgo, da je vmes pozabila, kaj sploh išče. Iskala je ljubezen… tudi zanjo. (več …)

Ko je imela enajst let, je izgubila očeta v prometni nesreči. Oče je delal v Nemčiji, kjer je služil denar za družino, ki je živela nekje na Štajerskem. Oče je bil lep – nečloveško lep, tako kot se je izrazila njegova hči. Ko je bil mlad, je podrl vse, kar ni splezalo pred njim na drevo.

Potem pa se je ustalil, si našel delo v Nemčiji in se ob vikendih vozil domov, k svoji družini, ženi, ki jo je neizmerno ljubil in svojima hčerkicama. Ona je bila mlajša.

Ko je slišala za njegovo smrt, ni spregovorila dva meseca. Kasneje je izvedela, zakaj je sploh umrl. Imel je polomljena rebra in sploh ni bil zelo ranjen, le da v bolnici v Avstriji niso imeli dovolj krvi njegove skupine in je izkrvavel. Še pred operacijo je naredil vse, da je obvestil družino, da je v bolnici in ko je dobil anestezijo, je upal, da jih bo zagledal, ko se bo prebudil iz operacije.

A se ni več prebudil…

beri naprej >>>>>

Sem v notranjosti bloka in zagledam žensko pred vhodnimi vrati. Jo vprašam, če ji odprem. Nič ne reče, samo pokima. Ali pa sploh ne pokima, ne vem…

Žensko poznam, je mama mojega sovrstnika, ki se je med mojo puberteto ubil z avtom. Na Vodnikovi. Se spomnim, koliko časa so bile ob tistem drevesu gorele sveče. Zdaj pa sploh ne vem, če je še tisto drevo tam, v katerega je priletel, bom šla ob priliki pogledat.

V glavnem, žensko spustim v blok… Takoj sem dobila čuden občutek, da je nekaj z njo narobe. Jo vprašam, kam gre, pa nič ne reče, samo gleda malce zmedeno – prestrašeno naokoli. (več …)

Francka se je že spet skregala z očetom.  No, ona se ni kregala. Oče je spet kričal nanjo, da ni ničesar vredna, da je ona sama človeška beda, da v življenju ni nič naredila, da je nesposobna in naj se gre kar ubit. Prišel je še brat ji še ta rekel, naj se gre ubit. Vsi so bili do nje sovražni, razen njenih dveh otrok, ki pa jih ni mogla sama vzdrževati. Živela je pri očetu, ki je ni maral. Ni imela kam. Francko so vsi obsojali, ker je bila ločena. Ločila se je od nasilnega moža. Potem pa je spet našla nasilnega moškega. Mislila je, da bo bolje, če je pri takem moškem, kot pri očetu, ki je ni maral. (več …)

Mladost… Oh… strah, strah, strah… pred očetom ženskarjem, alkoholikom, nasilnežem… Mama… tipična Slovenka, ponižna, ni okol govorila, da jo mož tepe. Večkrat je sodelavcem rekla, da se je zadela v polico v kuhinji ali da je padla v stopnicah. Hodila v službo, kjer so jo ljudje oboževali, doma pa nikoli ni vedela ali bo tepena ali prekleta na vekomaj. Večkrat je zasačila moža z drugimi ženskami v spalnici. Bila je celo življenje tiho, popljuvana in poniževana…

Oče… Južnjak, lep, nasilen, agresiven, divji, ko je tolkel, ni gledal, kam je padala njegova težka roka. Prišel domov večkrat pijan kot trezen… (več …)

Gladiola pravi: “Draga Hortenzija, Orhideja, ki naju tako rada omenja pogreša ljubezen in Črmlja, midva pa ga ne dava, a ne da ne?”

Hortenzija pogleda, če Čmrlj prisluškuje, si polakira četrti noht do konca, popihne in reče: “Orhideja omenja kar nekaj čmrljev iz svojega življenja in misli, da bi se ji bodo vsi klanjali in da bo vedno po njeno. Orhideja nama hoče ukrasti najinega Črmlja! Ne bo ji uspelo! Jaz bom angažirala moje kriminaliste!”

Gladiola navdušeno zavzdihne: “A res? Kako si ti pogumna, Tenzi (Tenzi je ljubkovalno ime za Hortenzijo, ki ga Gladiola le redko izusti, takrat ko je zelooo navdušena)!”

Hortenzija ve, da sta Gladiola in Črmlj njena edina zaveznika, in če njiju izgubi potem bo po njej. Torej se jima mora prikupljati. In reče: “Draga Gladiolca, nikar ne skrbi. Orhidejo bomo vrgli v najmračnejši zapor, kjer bo plačala za vse svoje zločine. Potem bova midve končno imeli mir. Končno!” (več …)

Imenujmo ga… šef. Bil je moj šef v tisti firmi. Seveda ne bom izdala nobenih podrobnosti, ker to ni pomembno. To je resnična zgodba. Bilo je leto dni po osamosvojitvi Slovenije. Šla sem na razgovor za službo. Sprejel me je v veliki sobi za ogromno okroglo mizo. Njegova tajnica je bila sladka. Že to, da je imel tajnico, me je presenetilo – za kaj za vraga potrebuje tajnico? Kaj je tako pomembnega počel, da potrebuje nekoga, da mu odpira vrata?

Tajnica je imela sladek nasmešek na licu, preveč osladnega za osebo, ki ji ga nameni, ko jo prvič vidi. Ampak vseeno, bila je pač prijazna z naučenim nasmeškom. Odprla mi je vrata in zažgolela: “Tu je gospodična Dajana. Izvolite.” Mi pomežikne in zapre vrata za mano.

Šef je bil eden tistih ljudi, katerih prvi vtis pove: zmatran. Po prvih besedah: neodločen, neosredotočen. Če pomislim zdaj nazaj… to je nekdo, ki je bil postavljen od zgoraj na šefovski položaj in ga ne obvlada. (več …)

Premišljevala sem, kaj naj napišem o tem. Včeraj je spet izbruhnilo na dan. Kaj? Štulič je včeraj pri Zuzzu (Al’ je danas lijep i sunčan dan) na vprašanje, če se kaj dobimo rekel, da nima časa…

In potem mi je padlo na pamet, da se me boji videt… Štulič je oseba, s katero imam že skoraj pet let po internetu smešno-grenko-sladko-prečudovito-strastno razmerje… Ampak samo zato, ker se že toliko let vsak dan obletavava, visiva en na drugem, vzdihujeva od radosti in kričiva od bolečin.

Na internetu. Videla se nisva še nikoli. No, on približno ve, kakšna sem, saj je videl nekaj mojih slik. Predvsem pa ve kakšna sem v duši, ker pač bere, kar pišem… vsak dan. (več …)

Lebdela sem nad križiščem, ki je pred podhodom v Tivoliju, desno od mene je bil Železničarski zdravstveni dom. Kar naenkrat sem ugotovila, da sem v zraku – skoraj vzporedno z mostom, kjer je železnica oz. … še višje. Zavzemala sem popolnoma ves prostor nad križiščem, bila sem višje od hotela Lev.  Bila sem… cela v tem križišču. Kar naenkrat se tega zavem.

Mislim si, kaj za boga delam tu v zraku, sem mrtva ali kaj? Pa jaz… plavam… letim?

Kje pa je moje telo? Oz. kdo sem zdaj jaz, kje sem jaz???

Pogledam navzdol, spodaj sem bila jaz… se pravi moje telo je bilo tam… Poleg mene je hodil Žare.

Počasi sem se spuščala navzdol v svoje telo. Hodila sva peš, moje roke so bile krvave, vsa sem bila krvava. Tudi Žare je bil krvav. Govorila sem počasi. Govorila sva…  Oh, jaz sem seveda nekaj dramatizirala. Da sem stara že petindvajset let in da je moje življenje uničeno. On pa… ni veliko govoril. Kimal je in me stiskal za roko.

“Kje sem, kaj se dogaja”, se sprašujem. (več …)