Začela sem se družiti z Guenterjem, s katerim sva po tečaju skoraj vsak večer hodila ven na pivo. Ponavadi sem od njega dobila listek, kjer je pisalo nekaj kot: “Ich habe einen schweren Tag hinten mir. Gehs du in Bermudadreieck mit?” Namesto besede dreieck je narisal trikotnik. Oh, kako sem čakala na te papirčke – brez teh listkov bi mi bilo tako dolgčas, to me je spominjalo na listke, ki smo si jih dajali v šoli med poukom, kjer je pisalo: “Dajana, ljubim te.”
Seveda, ni pisalo, kdo je to napisal. V razredu si nisem upala obrniti, ker mi je bilo nerodno. Po glavi mi je brnelo: kdo? kdo? kdo? kdo? To mi je “uničilo” štirinajst dni, saj sem cele noči razmišljala, če je bil to Davorin ali kdo drug… Nikoli nisem izvedela, kdo je to napisal.
No, ampak povrnimo se v začetek leta 1991. Bermudadreieck je del prvega becirka na Dunaju, ki se imenuje po Bermudi zato, ker baje ljudje tam “izginjajo”. Zato, ker so pod gasom, najbrž… In to je tudi eden izmed redkih delov Dunaja, ki mi je všeč. Gre za del Dunaja v samem osrčju mesta, kjer so ulice polne pajzlov (nemško Beisl …itak ), nekaj takega, kar je pri nas v stari Ljubljani, samo, da je tega trikrat toliko in da so ulice počez in povprek in ko si malo okrogel in nisi ravno od tam, je podobno labirintu in zelo enostavno se je tam izgubiti. Tudi če nisi čisto nič “okrogel”. Ah, obožujem dunajske pajzle. Smrdijo po pivu in po cigaretah. Imajo tradicijo kavarništva, so lepo secesijsko opremljeni, kjer je čutiti še duh k.und k. monarhije, Klimta in vseh teh umetnikov izpred sto let… Ali pa so čisto klošarski. Itak je milijon pajzlov in v nekaterih sem celo delala… (več …)